Gospod je bil kar 28 let zaposlen na Primorju. Tri leta je delal v razvoju v okviru elektroslužbe, potem pa je prevzel delovno mesto za obveščanje v sklopu katerega, je bil kar 25 let urednik glasila podjetja.
Delo v okviru tega je obsegalo oblikovanje časopisa, priprava vsebin, postopki tiskanja, vzdrževanje stike, gradiva za javne predstavitve, slikovno gradivo za simpozij, pa gradivo za ponudbe. Veliko je dal na urejenost, zato je slike gradbišč shranil v mape.
Bil zaposlen za nedoločen čas, kar je bilo za tisti čas običajno. Upokojil se je leta 2002.
Prej je z družino živel in delal v Trbovljah. Ko so v Ajdovščini razpisali delovno mesto učiteljice (k temu je sodilo tudi stanovanje), obenem pa so na Primorju iskali elektroinženirja, so se preselili.
V razvojnem sektorju se je ukvarjal z elektriko: izdelovali so načrte za obrate, delavnice, reševali so dnevne probleme, kot so npr. dnevni izpadi elektrike … Delo je zajemalo tudi vgrajevanje materialov v brežino, elektrika za naselja, kjer so živeli delavci v času gradnje. Ti so domov odhajali samo na nedeljo, saj prometne povezave niso bile take kot danes. Najeli so hiše ali zgradili barake za delavce.
Nato je prevzel časopis, ki je služil temu, da so bili delavci obveščeni o tem, kaj se dogaja v podjetju.
Začetki časopisi segajo v 50. leta. Izdajali so 5 ciklostiranih številk letno v katerih so bili objavljeni bolj govori in niso vsebovali preveč podatkov. Od leta 1960 naprej pa je začelo izhajati pravo glasilo podjetja. Vse vezane številke so nato darovali Lavričevi knjižnici Ajdovščina. Časopis je bil izredno bran in popularen.
Leta 2006 je bil že upokojen, a je vseeno sodeloval pri pripravi šestdesete obletnice podjetja. Takrat je predlagal, da bi moralo imeti tako veliko podjetje urejen arhiv fotografij, dostopen interno. So bili za, a pod pogojem, da ga uredi sam. Fotografije je sistematično uredil za nazaj po datumu in vrsti projekta. Naredil je izbor, slike opremil s šiframi, da so najdljive. Arhiv je vključaval fotografije vse od ustanovitve podjetja.
Ko je gospod začel delati na Primorju, je zaposlovalo okoli 1000 zaposlenih. Takratni direktor je imel vizijo. Napovedal je rast podjetja, začeli so delati montažne hale. Prva, tako zgrajena tovarna, je bila Tekstina.
Pogoji dela so bili v redu, plače solidne, delavci so se spoštovalo, imeli so močen občutek pripadnosti. Veliko je bilo ročnega, fizičnega dela, ki je bilo tudi zelo naporno. Terensko delo in nadure so bili plačani. Dopust je bil odvisen od delovnega mesta. Poleti, ko je bila glavna sezona, je bilo določeno, kdaj se lahko gre na dopust, saj delo ni smelo zastati.
Malice so bile razporejene na 15 oz. 20 minut, da nismo prišli vsi hkrati. Menza je bila v pritličju projektive. Kosila so bila topla. Na večja gradbišča so organizirano vozili hrano za delavce.
Delavci so bili plačani na uro in na osebno oceno šefa. Stavk ni bilo, bilo pa je veliko dela.
Na začetku, ko še ni bilo sodobne mehanizacije, so stroje poganjali še na drva. Včasih jih je vmes zmanjkalo, zato so se ustavili, nasekali drva za gorivo in delali naprej.
V 80-ih letih so uvedli majhne bagre širine 80 cm, ki so lahko šli v vsako stavbo. To je pomenilo, da ni bilo potrebno več toliko fizičnega dela, saj je 1 stroj nadomestil fizično delo osmih ljudi.
Iz bosanske Gospodarske zbornice so celo prišli pogledat njihov način dela, ker so bili rezultati podjetja tako dobri.
Odseki podjetja Primorje (Ajdovščina) so bili: uprava, enota mehanizacije, gradbena enota, enota za izdelovanje betonske armature, elemente in drogove.
Gospod še pove, da je Primorje nastalo, kot gradbeni odsek, med NOB, okoli leta 1943, za izgradnjo partizanskih barak. Po vojni je podjetje delovalo kot gradbeni odbor vojske, ki je obnavljal hiše in ceste, nato pa so postopoma začeli graditi tudi stanovanjske hiše. Uradno je sicer nastalo leta 1946.
Vsako leto so praznovali dan Primorja, ko so počastili jubilante: 10,15,20,25 let dela v podjetju. Dan Primorja je bil na soboto: kulturni program, pogostitev in slikanje jubilantov. Jubilanti so dobili tudi denarno nagrado, navezanost na podjetje je bila pomembno.
Gospod se tudi spominja, da je nekoč fotografiral delavce na gradbiščih in jim nato fotografije tudi izročil. Eden takih spominov je, ko je fotografiral delavca, ki z žličko hrani majhno hčerko. To fotografijo pa hrani še danes.
