Ko so neke bistre dekliške oči zapazile na moji glavi prve sive lase, sem se spomnil, da je pač zadnji čas, da se odpravim v Zermatt, če še mislim resno na Matterhorn, in mislil sem še vedno resno.
Bilo je prav 21 let po prvem ponesrečenem poskusu. V prijatelju Francetu sem dobil tovariša. Lojze je odpovedal.
»Veš, Janko,« mi je zatrjeval, ko je kobacal na sestopu s Prisojnika po ostrem grebenu navzdol, »na Matterhornu ni nič hujše, da, še laže je. In jaz bi šel gotovo s teboj, ako bi mi le finančni minister ne delal težkoč.«
Jaz sem na to molčal. Ko sem pa potem ponoči tam v tisti luknji nad Turnom pri njem bedel, sem mu rekel potihem (da ga nisem zbudil): »Ljubi Lojzek, zelo rad bi te imel s seboj na Matterhornu, če bi bil tak, kakor si bil pred leti; za sedaj pa skoraj rajši vidim, da ti finančni minister dela težkoče.«
Poleg naju s Francetom sta bila še en Amerikanec z enim in ena Angležinja z dvema vodnikoma. V nahrbtniku sem imel samo dereze in plašč, v žepu pa košček čokolade. Rad bi bil vzel s seboj tudi kuhalnik, pa je Biner odločno izjavil, da se med potjo ne bo kuhalo, ker ne bo časa. Celo cepine smo morali pustiti v koči, da bi nas ne ovirali pri plezanju. Vzeli so jih s seboj samo vodniki, pa še ti ne vsi. Svetilk nismo rabili, ker je mesec zadosti svetil.
Nadelana steza se konča takoj za hotelom Belvedere pri strmi gladki skali »Absatz«. Imenuje se tudi »Schranke«. Na prvi pogled je tu nemogoče naprej. Kolikor sem razločil — skala je stala v senci — je vodnik z Amerikancem šel nekoliko na levo in se kmalu nato prikazal na ozki polici nad nami. Biner pa je splezal kar naravnost gor, napel vrv in me pozval, naj pridem za njim. To je bilo pa laže rečeno, kakor storjeno. Za roke sem pač našel dva oprimka, ki sta bila pa bolj vzorca najmanjših oprimkov v skali, zato so pa hoteli čevlji ostati na vsak način spodaj. Spodrsnilo mi je povsod, kamorkoli sem se z njimi uprl. Pomagal sem si s koleni, trebuhom, komolci, celo z brado, in tako srečno prišel na polico, le tega nisem vedel, ali imam preveč sape ali premalo. Ko bi bil vodnik vsaj nekoliko počakal, da bi se bil oddahnil! Pa me ni. Tiral me je kar naprej.
Takrat sem spoznal, da se vse na svetu maščuje. Kolikokrat me je prijatelj Lojze prosil na koncu vrvi: »Janko, malo oddahniti,« pa ga nalašč nisem slišal, marveč sem ga neusmiljeno gnal naprej. In zato sem tam nad »Absatzom« v Matterhornu delal pokoro, ko sem prvikrat v življenju sapo lovil………
Iz tega skalovja pridemo polagoma v precej širok žleb, s katerim je pretrgana vsa vzhodna stena in ki se konča na grebenu na tako imenovani »Spodnji Rami«. Tu so planinci z veseljem pozdravljali Obere Matterhornhütte (3843 m), ko so jo zagledali nad seboj prilepljeno na steno kakor lastovičje gnezdo, dokler je bila še — cela. Dandanes stoji od nje samo le še kol, ki rabi za zavarovanje. Nekoliko pod nekdanjo kočo zapustimo žleb in se obrnemo naravnost in zelo strmo navzgor. Tu mi je v drugič zmanjkalo sape.
Pot nam je zastavil precej visok navpični prag. Biner je krenil nekoliko na desno in se kmalu prikazal visoko nad menoj. Ker, je vrv tako zelo napel, da nisem mogel drugam kakor naravnost navzgor, sem začel plezati kar navpično. Ko prilezem za moža visoko, mi pa zmanjka oprimka. Moja »pozicija« je bila prav malo vredna. Stal sem na koncih čevljev in se držal z zadnjimi členki prstov, ki sem jih krčevito tiščal v plitvo špranjo. Videl sem, da naprej ne morem in sem zato zavpil vodniku, naj mi da toliko vrvi, da se bom lahko spustil dol na zidec in splezal na desno. Pa čim bolj sem kričal, tem bolj je vlekel. Dasi sem dobro vedel, da mi bo, ako bi padel, vrv preprečila brezplačen pokop v eni izmed mnogoštevilnih razpok, ki so režale kakih 800 m globoko pod menoj na Furgg-Gletscherju, so bili to vendarle neprijetni trenutki. V zadnjem hipu zagledam k sreči na levi majhen oprimek in precej pripraven stop za koleno. Potem je pa šlo. Ko sem priplezal do vodnika, se pa nisem mogel zdržati, da bi mu ne bil očital, da me je spravil v tako neprijeten položaj.
»Ischt auch so gegangen,« mi je odvrnil in začel naprej plezati.
Seveda »ischt auch so gegangen;« meni je pa le sape zmanjkalo in niti toliko ni počakal, da bi se bil vsaj malce oddahnil.
»Prijatelj Lojze, tam v Matterhornu si bil dvakrat maščevan!«
Janko Mlakar, Iz mojega nahrbtnika, MK 1972
