O izročilu o mlinih in žagah v Lomu pod Storžičem nad Tržičem najdemo podrobne podatke v knjigi Janeza Slaparja Temšaka: Takole je bilo včasih u Vom, izdani leta 2017. Besedili sta nekoliko narečno obarvani in nedomačinu morda težje razumljivi. Sta pa toliko bolj izpovedni in avtentični.
V Lomu je bilo nekdaj več kot deset mlinov, in sicer Pavšelnov za Trepam na korce (kolo je imelo v premeru kar tri metre), Gabrčev, Rekarjev v Špornovci, Svaparski pri žagi s padcem iz rak žage, Žitnikov na Olipovem za vodo, Žerovčev, ki so ga v sedemdesetih letih 20. stoletja prenovili, Uskovčev v Peklu pri skali ob Odričarjevih svislih, Vogvarjev, Harižev in Tičev, ki so ga preuredili v bivalno hišico, na Nackovem je bil Kuštrov, Španov pa je bil tam, kjer stoji hiša pri Johanci, pozneje Miloševa.
Delovanje mlina mi je pojasnil Nackov Tonček. Od lesenega jezu so bile speljane lesene rake – korita – k zidani stavbi, s padcem od 2,5 do 3 metre, kamor pada voda na lopate pod kolo, tako da se je kolo vrtelo proti toku vode. V mlinu je bil navadno samo črni kamen za mletje žita. Črni se je imenoval zato, ker je mlel samo črno, to je enotno moko iz različnega žita. Tak mlin je bil sestavljen iz zunanjega kolesa, premera dva do tri metre, notranjega kolesa premera 120, 140 centimetrov in peste, premera okrog 30 do 40 centimetrov. To je bil nekak valj iz pokončnih pet centimetrov debelih jesenovih palic ter dveh kamnov premera okrog 80 centimetrov. Spodnji kamen je bil okrogel in debel kakih dvajset centimetrov, tako tudi zgornji, vrtel se je, kadar je mlin obratoval. Skozi spodnji kamen je bila speljana štiri centimetre debela železna vêla – os, na katero je bil nasajen zgornji kamen, ki se je s posebnim vzvodom – šraubom, lahko dvigoval ali spuščal, da je bilo mogoče dobiti grobo ali bolj fino moko. Nad kamnom je bil viseč zaboj, imenovan trahtar, ki je imel obliko narobe obrnjene piramide, pod njim je bil radəl, predal, ki se je stalno majal in počasi stresal zrnje v luknjo, ki je bila sredi zgornjega kamna s premerom kakih petnajst centimetrov. Oba kamna sta imela okrog lesen opaž. Iz zgornjega je na enem mestu skozi leseno cev v nižje ležečo skrinjo padalo zmleto žito, ki se je v drugem radəlnu, predalu skrinje, ročno z rešetom presejalo, da je bila moka čista in so bili iz nje odstranjeni otrobi. Pri takem načinu mletja se je zmlelo tudi nekaj luščin, otrobov, zato je bila moka črna – to je temnejša, vendar bolj zdrava, primerna za kruh ali pri koruzi za žgance. Lepo se je mlelo suho žito, oba kamna sta morala biti ostra. To so naredili tako, da so gornji kamen sneli in pobarvali z v vodo namočenim lesnim ogljem, potem pa so ga poklepali z na obeh straneh ošpičenim, ošiljenim kladivom tako na gosto in drobno, da je bila spodnja ploskev kamna zrnata – kot bi bila z zrnjem posuta. Enako so naredili s spodnjim kamnom.