Prvi znani dokument, ki omenja Moravče, datira v obdobje med leti 1232 in 1246; je v štajerskem deželnoknežjem urbarju iz srednjega veka. V urbarju so navedene kmetijske površine in parrochia (=župnija) Morawitz (SHT). Pražupnija Moravče je tipična patriarhatska župnija, ki se je pred letom 1100 ločila od mengeške pražupnije ali pa se je pražupnija Moravče, skupaj s pražupnijo Dob, izločila že iz mengeškega misijonskega območja med ustanavljanjem prvih pražupnij na Slovenskem.
Ob izločitvi je gotovo nastal kakšen dokument, žal ne vemo zanj, je pa upravičen pomislek, da je bilo ime Moravče zapisano že v 11. stoletju, nastalo pa mnogo prej. V Slovenski historični topografiji je zapisanih več dokumentov od prvega, že omenjenega med letom 1232 in 1246 pa do leta 1500, v katerih so naslednje najstarejše zapisane različice današnjega imena Moravče (paleonimi), z najstarejšim Morawitz (1232-1246). V 13. stoletju se vse različice začnejo z Morau (Morauz, Morautç, Moraucz, Morautz), v 14. in 15. stoletju pa se imena razlikujejo, npr.: Morawcz, Morevuez, Mürecz, Mureizsch, Morawtsch, Marawtsch, Moräitsch, skupno je bilo današnje ime Moravče do konca 15. stoletja zapisano v 28 različicah.
O izvoru imena Moravče obstaja več razlag. Nekatere sodijo med ljudske pripovedke z obilico domišljije, kot npr. tista o „grozovitem graščaku in njegovi drhali” iz Kolovrata, ki je doživela svoj konec prav v Moravčah, kjer je ljudstvo vpilo „morite jih” in od tod Moravče (Poč, 1895). Druga domišljijska zgodba pravi, da naj bi na Moravškem gojili črno živino, korenska beseda mor namreč pomeni črnega vola. Duhovnik in zgodovinar Leopold Podlogar (1878–1925, župnik in učitelj v župniji Gozd pri Kamniku), ki je objavljal tudi v ameriškem slovenskem tedniku Glasilo K.S.K. Jednote v Clevelandu in je v več nadaljevanjih pisal o Moravški dolini, v zvezi z imenom Moravče najprej omenja jezikoslovca Jerneja Kopitarja. Ta naj bi sicer dobro poznal Moravško dolino, a njegova razlaga imena Moravče sodi med psevdozgodovinske zgodbe. Po njegovem mnenju so imeli Moravani v času moravskega kneza Svetopolka svoj tabor v Moravški dolini in kraj je po njih dobil ime Moravče. Tej zgodbi je ugovarjal Ladislav Hrovat (1825–1902), učeni frančiškan in profesor na gimnaziji v Novem mestu, rojen v Tuhinjski dolini. Po Hrovatovem mnenju izvira ime Moravče iz slovanske besede Morava. Pravi, da je Morava obče ime in pomeni kraj, kjer se zbira voda po travnikih, po ravnini ter dela potoke. In v nadaljevanju: Moravška dolina je res kakor velika skleda, polna vode, in ima malo odtokov (Podlogar, 1932). Hrovatova razlaga imena Moravče tudi po zdajšnjih vedenjih drži.
Marko Snoj, avtor Etimološkega slovarja slovenskih zemljepisnih imen, navaja več možnih izvorov imena Moravče, a najbolj verjetno izhaja iz pri nas pozabljenega občnega imena „moräva” vlažen travnik (Snoj, 2009, str. 270). Ime Morava je znano v bolgarskem in češkem jeziku, tudi tam pomeni log, travnik z mlado zeleno travo, vlažen travnik. V poljskem jeziku je znano vodno ime Morza, Morka, v ruščini Morica, v črnogorskem jeziku Morača. Vsekakor gre za predslovanski, Snoj pravi, da domnevno predkeltski izvor, v ilirskem jeziku pa so besede s korenom mori- pomenile vodo, močvirje. Nemška beseda Moor v slovenščini pomeni barje, močvirje, enak pomen ima tudi beseda Morast; v nemško-nemškem slovarju je pri razlagi te besede dodano, da je to kraj, kjer dež poti spremeni v močvirje (Wahrig, 1996, str. 903).
Nastanku imena Moravče je botrovala voda oziroma z vodo prepojena zemlja, to zagotovo drži. Ime je zelo staro, ker izhaja iz lastnosti prostora, je vodno ime, in lahko sodi v čas pred poselitvijo Slovanov na tem prostoru. Kako so Rimljani imenovali kraj, ki se danes imenuje Moravče, najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Vedeli so zanj in v okolici lomili kamen, saj rimski fragmenti z napisi v Mestnem muzeju Ljubljana skoraj gotovo izhajajo iz okolice Moravč, prav tako tudi nagrobnik iz miocenskega apnenca, da ne naštevam drugih dokazov o Rimljanih na naših tleh (Visočnik, Županek, 2018).
