Most čez Grosupeljščico

Most premošča potok Grosupeljščico. Čezenj je vodila že deželna cesta proti Stehanu in naprej v Višnjo Goro. Na njem so se zbirali fantje in pod njim lovili ribe. Na tem mostu se je še v šestdesetih letih 20. stoletja dogajalo pustovanje oziroma pokop Pusta. Glavni pri tej slovesnosti je bil vedno Alojz Kastelic – Malnski. Pri gostilni Vodičar so se zbrale maškare, v sredo, po pustnem torku, na voz so položili oblečeno lutko iz slame – Pusta in ga objokovali, ker se za eno leto poslavlja. Sprevod so pripeljali do mostu, tu so lutko zažgali in jo vrgli z mostu v vodo.

Okoli mostu so se spletale mnoge zgodbe, dve je povedal Brane Žitnik.
”V življenju sem imel tudi srečo. Po vojni je ostalo veliko streliva, granat in vojnih odpadkov in radovednost je marsikdo plačal z življenjem ali invalidnostjo. Jaz sem rad razdiral granate in strelivo in pripravljal razstrelivo za razne akcije, kot je lovljenje rib. Razdiral sem municijo in jemal ven smodnik, pa smodnik je bil tako bolj za kratek čas, za kakšne otročje kope, da smo naredili manjše eksplozije. Razdiral sem pa tudi zrna, v katerih je bil ekrazit, ki sem ga polnil v steklenice in dodal vžigalnik. Te smo metali v vodo in ribe lovili. S kolegom Malnskim Lojzom sva to počela. Pripravil sem pol litra veliko steklenico s tem ekrazitom in sva šla pod most, kjer so se ribe drstile. Voda ni bila velika, ker ribe se ne drstijo v veliki vodi. Pod mostom je bil tak plitek pretok in jaz sem vrgel v vodo ta eksploziv. Nastala je tako močna eksplozija, da sva mislila, da sva most podrla. Potem sva seveda bežala, a izkazalo se je, da vendar ni prišlo do katastrofe.”

”Bil je vojni čas in ker so se šli starejši vojsko, smo se tudi mi otroci šli te igre, že pred vojno na našem malem vrtu. Otrok je bilo pa povsod veliko, zbralo se nas je okoli dvajset in smo se šli ravbarje in žandarje. Vendar se je ob prihodu Italijanov ime igre zamenjalo. Formirali smo se v dve grupi. Bili smo organizirani v ‘šiškarje’ na levi strani in ‘žabarje’ na desni strani ceste. Deželna Velika cesta, današnja Adamičeva, je bila mejna cesta. Preko te ceste ‘šiškar’ ni smel iti na spodnjo stran in ‘žabar’ ni smel iti na zgornjo stran. Glavni stan ‘žabarjev’ je bil pri Kastelicu,  oziroma pri Malnskih. Pod žago v žaganju je bil njihov bunker in glavni stan. Mi, ‘šiškarji’, smo imeli glavni stan za Goršičevim podom (gospodarsko poslopje). Tam je bilo napravljeno protiavionsko zaklonišče.

Čez teden smo morali delati in hoditi v šolo, v nedeljo je bil pa prost dan. In seveda: dopoldne k maši, popoldne k verouku, po verouku pa takoj ‘na fronto’. Zmeraj se je borba začela okrog dveh. Jaz sem bil takrat še manjši in nisem prišel v prve linije na fronti. Bil sem zadolžen za nošenje municije, to se pravi kamnov in blatnih kep, da sem jih starejšim fantom podajal. ‘Lučali’ so jih drug proti drugemu in to so bile velike bitke. Cel teden smo pripravljali municijo in kepe iz blata smo sušili na soncu, da je bilo vse za nedeljo popoldne pripravljeno za fronto. Čez teden smo bili prijatelji, v nedeljo pa je stopilo med nas ‘sovraštvo’ in noben ni smel preko deželne ceste prestopiti, sicer smo ga ulovili. Vpili smo, se drli, kamne metali drug v drugega. Občasno je tudi nekaj stekel zažvenketalo in so posegli med nas starejši. Se prav spomnim, da smo enkrat mi, ‘šiškarji’, na področje ‘žabarjev’ zašli in smo v staro Koščakovo hišo, ki je danes last Kovinastroja, vdrli, in ko ni bilo staršev doma, tudi k Remsu v stanovanje in smo Remsovega Jožeta skozi okno ven zvlekli in smo ga imeli kot ujetnika. Tudi ‘žabarji’ so kdaj kakšnega našega ujeli, enkrat smo zmagovali, drugič zgubljali.

Eden večjih fantov je bil tudi Malenski hlapec, mislim, da je bil Janez. Pa smo ga ujeli, in smo ga pripeljali k nam, k Bubnu, na ta mali vrtiček in smo ga privezali k ‘jabolku’, da ga bomo sodili. Ura je bila že precej, otrok nas je bilo zbranih čez 20, vsi smo vpili in ga zmerjali, čisto po otročje. Ura je bila že več kot štiri, že na pet je šla. Malnski oče, to se pravi Janezov gospodar, je prišel in je samo zaklical: ”Janez, treba bo živino nafotrat!” Mi smo ga takoj odvezali, da je odšel domov. Živina ni smela biti lačna. Takšne so bile naše vojne zgodbe, ki smo se jih šli otroci.”