Ko govorimo o „Hmeljarni”, ne moremo mimo vloge, ki jo je imela „Savinjska posojilnica v Žalcu”.
Ustanovljena je bila leta 1881 in je imela na začetku poslovanja predvsem narodni pomen. Savinjska posojilnica je imela velike zasluge za širjenje hmelja v dolini, za izobraževanje strokovnjakov in narodnih učiteljev ter za dobrodelne namene. Njena posojila so omogočala hitrejši razvoj doline, saj je vlagala v ključne naložbe. To se je pokazalo zlasti ob ustanovitvi hmeljarne, ko je z nakupom tretjine njenih deležev omogočila njeno ustanovitev. Med člani žal ni bilo dovolj zanimanja za nakup ustanovnih deležev in predvidene stavbe hmeljarne ne bi mogli zidati. To dejanje in pozneje pomoč pri ustanovitvi Oznamkovalnice so ji šteli kot največjo zaslugo za hmeljarstvo.
Savinjska posojilnica je bila močan denarni zavod in je vedno poslovala z dobičkom.Vsako leto je posojilnica določene zneske iz čistega dobička namenila domačim društvom: gasilskemu, olepševalnemu, dirkarskemu, tamburašem, pevcem, planincem, bralnemu klubu v Grižah, vrtnarskemu društvu v Vrbju, čebelarjem. Niso pozabili niti na uboge šolarje v Žalcu, podpirali pa so tudi druga slovenska društva in združenja v Celju, Gradcu, Dunaju in Trstu. Ko je celjska Zadružna zveza, katere članica je bila tudi Savinjska posojilnica, v času gospodarske krize zašla v težave, ji je posojilnica pomagala rešiti zapleten položaj in obstoj zveze. Ta je namreč imela velike zasluge za ustanavljanje in obstoj slovenskih posojilnic. Kot je zapisano, so pri tem pomagali tudi posamezni Savinjčani .
Od ustanovitve pa do leta 1896 je posojilnico vodil Janez Hausenbichler, nato za kratek čas Simon Kukec, še isto leto, tj. 1896, pa je vodstvo prevzel Fran Roblek, ki jo je vodil do svoje smrti, polnih 39 let. V zapisniku 54. rednega letnega občnega zbora Savinjske posojilnice so zapisali: »Dne 22. marca 1935 je preminil velezaslužni dolgoletni in dosmrtni predsednik našega zavoda gosp. Franjo Roblek, ki si je s svojim plodonosnim delom stekel neprecenljivih zaslug za Savinjsko posojilnico in ki je celo svoje življenje posvetil delu za narod in za povzdigo njegovega gospodarstva. Prisotni se s hvaležnostjo klanjajo njegovemu spominu ter mu v počastitev zakličejo trikratni »Slava«! Zavod mu bo ohranil časten in trajen spomin!« Po Roblekovi smrti je vodstvo posojilnice prevzel Josip Lorber, ki je bil izvoljen za predsednika še leta 1940. Med vojno občnih zborov ni bilo. Na skupščini leta 1946 je bil za predsednika izvoljen Ivan Ocvirk iz Sv. Jurija ob Taboru. Leta 1947 zasledimo še zadnji zapisnik izredne skupščine posojilnice, tega leta je tudi prenehala delovati. Njene posle je prevzela Narodna banka. Svoja pravila je posojilnica večkrat spreminjala, v skladu z zakonodajo in gospodarskimi potrebami.
