Prelat Franc Kovačič je o dr. Avguštinu Stegenšku zapisal: „… izreden talent, finega umetniškega okusa, železne dejavnosti, visokih koncepcij, velikopoteznih načrtov, plodovite domišljije, obsežne učenosti ter preprostega in pobožnega srca …“
Ker si je Stegenšek vedno želel postati katoliški učenjak, da bo branil pravovernost katoliškega nauka, si je leta 1912 v knjižico z naslovom Asketika napisal besede sv. Bernardina, ki govorijo kaj je prava znanost. Da ne bi zapadel v nepravilni odnos do znanosti, si je zapisal misli, ki jih je vsak prvi dan v mesecu ponovno prebral. Med drugim je zabeležil, da želi biti vzgled duhovnikom in se privaditi določenega reda „… drugače bom v neredu opešal in padel. Ob tem želim biti stanoviten v vsakodnevnem premišljevanju, v Božji hvali in pričujočnosti …”
Stegenšek je bil v prvi vrsti duhovnik, ki je ob različnih zaupanih mu življenjskih nalogah rad pomagal duhovnikom pri njihovem pastoralnem delu. Bil je velik ljubitelj bogoslužja. Ko je govoril o liturgičnih prostorih, je imel vedno pred očmi namen le teh, to je vzvišenost bogoslužja. Sam je za sebe rad dejal, da je srečen duhovnik.
Njegov temperament je zanimivo opisan v seznamu novomašnikov, kjer je predstavljen kot miren, tih, zelo talentiran, redoljuben, s pohvalnim priporočilom, umetniško nadarjen, marljiv in vztrajen pa tudi šaljiv.
Njegovo osebnost in značaj razodeva tudi nagrobni napis, ki pravi: „V čednosti je živel, v spominu živi, v slavi bo živel na veke.”