Fotografski opus Petra Nagliča je pomemben za proučevanje razvoja ščetarske obrti v obdobju med obema vojnama, za raziskovalce cerkvene zgodovine in sakralne arhitekturne dediščine. S fotografskim aparatom je zabeležil spreminjanje ljubljanskih ulic in večje gradbene posege ter ovekovečil številne pomembnejše dogodke. Predvsem pa so Nagličeve fotografije za stroko dragocene zato, ker so zgledno dokumentirane in urejene ter opremljene s podatki o kraju, času in vsebini posnetkov.
Muzealce vedno znova presenetijo še neodkriti zakladi preteklosti in prav tako dejstvo, da se ljudje, ki te zaklade hranijo, pozitivno in odprto odzovejo na zanimanje zanje. Tako je bilo tudi v primeru zapuščine ščetarskega mojstra Petra Nagliča, ki je preživljal svojo družino z izdelovanjem in prodajo raznovrstnih krtač, metel, omel in čopičev, a je bil hkrati z vsem srcem predan fotografiji.
Šele mnogo let po Nagličevi smrti je bila odkrita njegova fotografska zapuščina, ki obsega več kot deset tisoč fotografskih posnetkov, nastalih od zadnjih let 19. stoletja do skorajda konca petdesetih let 20. stoletja, zvezke dnevniških zapisov, fotografsko in poslovno dokumentacijo ter spominsko gradivo. Med zapuščino je ohranjenih tudi nekaj osebnih predmetov ter predmetov, povezanih s ščetarsko in fotografsko obrtjo.
Peter Naglič je bil v preteklosti že vključen v raziskovalne projekte Mestnega muzeja iz Ljubljane, kakor tudi Medobčinskega muzeja v Kamniku. Leto 2013 je bilo za prepoznavnost Nagličeve zbirke v marsičem prelomno. V skladu z dogovorom je Slovenski etnografski muzej v Ljubljani z velikim zanimanjem pristopil k digitalizaciji celotnega fonda fotografij. Zbirka je s tem pridobila široko možnost uporabe, predvsem pa se je potrdilo predvidevanje, da gre za izjemen nabor fotografij aktualnega časa, v katerem je Naglič živel in ustvarjal. Tako je bila v začetku julija 2013 v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani odprta razstava z naslovom Od domačega praga do Jeruzalema. Postavljena je bila ob posebni priložnosti – meseca julija 2013 je namreč minilo devetdeset let, odkar so v Ljubljani ustanovili Slovenski etnografski muzaj, minilo pa je tudi 130 let odkar se je v Šmarci pri Kamniku rodil Peter Naglič. Za etnologe predstavlja Nagličevo gradivo izjemen vir, ki je uporaben za preučevanje obdobja, v katerem so nastale fotografije.
Vodilna nit razstave je bila v prikazu osebnega pristopa in čutenja Nagličevega vnuka, Matjaža Šporarja, do življenja in dela svojega deda. Svoj etnološki pogled in interpretacijo fotografskih vsebin pa so vnesli kustosi muzealci Slovenskega etnografskega muzeja, dr. Marko Frelih, mag. Andrej Dular in Miha Špiček. Opozorili so na tiste tematske sklope v fotografskem in drugem predmetnem gradivu, za katere so ocenili, da so dajali celotnemu Nagličevemu življenju in delu posebno težo in rdečo nit. Nagliča so prepoznali kot ščetarskega mojstra in vernega družinskega človeka, čigar ljubezen do fotografije in spoštovanje vere sta zaznamovala celotno njegovo življenje.
Ker so bile fotografije tako dolgo skrite pred očmi javnosti, jih lahko danes toliko bolj občudujemo v njihovi tehnični popolnosti in vsebinski izjemnosti, v njih pa odsevata tudi Nagličev pogled na svet in njegov iskrivi ustvarjalni duh.
