Pripovedujemo vam zgodbo in zgodovino prostora, kjer se je po drugi svetovni vojni ob grajskem kompleksu razvilo kulturno-izobraževalno in športno središče kraja in cele Mežiške doline. Gonilo tega razvoja so bile in so še vedno inštitucije, ki si že dobrih šest desetletij delijo ta prostor: knjižnica, gimnazija, muzej in športni zavod.
Prostor na planoti Ravne je resnično nekaj posebnega. Številne so generacije, ki jih je na en način zaznamoval; nekdanje dijake, ki se vedno z nostalgijo vračajo, zveste vsakodnevne sprehajalce, športnike, nas, ki tukaj delamo vsak dan. V tkivo stoletnih drevesnih velikanov se je vrasel spomin stoletij, duša prostora, ljudi …
Zgodba se prične ‘Ob zori časov’ in preko arheoloških ostalin, najdenih na tem območju pred pričetkom obnove grajskega kompleksa, nadaljuje skozi stoletja plemenitih lastnikov grajske posesti, od Hebenstreitov pa vse do rodbine Thurn Valsassina, ki je od začetka 19. stoletja pa do pričetka 2. svetovne vojne imela v lasti posestvo Streiteben. Nato vstopamo v pionirsko fazo zanosa povojne obnove, začetkov prve koroške gimnazije, Študijske knjižnice, udarniške gradnje novega gimnazijskega poslopja, Delavskega muzeja. Spomnimo se pomembnih dogodkov iz sveta športa in kulture, ki so se zgodili na tem prostoru. Posebej se ustavimo pri množično obiskanih Koroških festivalih in Štafeti mladosti, ki je leta 1979 svojo pot začela prav na Ravnah. Ne pozabimo pa seveda pomembnih osebnosti, ki so zaznamovale ta prostor.
Rodoviten ravninski svet, ki ga je v davnini izoblikovala reka Meža, je bil zagotovo že zelo zgodaj mikaven za poselitev. To dokazuje tudi prazgodovinska najdba, odlomek ustja lončene posode. Arheološka izkopavanja na gradu v letu 2002 so dokazala, da je bil prostor pozidan že pred izgradnjo renesančnega grajskega kompleksa v sredini 16. stoletja. V 17. stol. je Valvasor zapisal, da so tod Dobra polja, ki jih je grof Johann Douglas Thurn po letu 1863 sočasno s celostno prenovo dvorca spremenil v grajski park v krajinskem slogu. Med prvo vojno je bila na gradu za kratek čas nastanjena Malgajeva vojska, med drugo nemški vojaki.
Ko so „Valovi osvoboditve maja 1945 planili čez versajske plotove in je hotenje postalo oprijemljiva volja”, so se začeli drugi časi. Guštanjski in prevaljski funkcionarji, predstavniki delavcev in zastopniki ljudstva so sklenili, da se ustanovi gimnazija, gimnazija v Guštanju. Krajevno in nemško zveneče ime Guštanj je takrat marsikoga zmotilo. Pa je dr. Sušnik na vprašanje ˝Kako pa se imenuje kraj, kjer stoji poslopje, določeno za novo šolo?˝ odvrnil: ˝Kraj je Guštanj, nekako ledinsko ime terase, na kateri stoji gimnazijsko poslopje, pa se po domače glasi Ravne.˝ – ˝Prav, pa naj se gimnazija imenuje gimnazija na Ravnah.˝ Izrečeno je bilo ime Ravne in rojaku, slavistu in prvemu ravnatelju je bila misel všeč: ˝Prav, naj bo gimnazija na Ravnah.˝ Aprila 1952 je ime, ki ga je nosila gimnazija, postalo tudi ime za občino in kraj.
In je dr. Sušnik zapisal, da je Ravenska gimnazija pomaknila koroško deželo iz nicine v luč slovenske kulture.
In ni pozabil dodati: ‘Kanec ljubezni ji je v osnovi. Brez te, vnete, bi v gluhem hrumu strojev ne bilo spoznanje, da um le vodi težke stope…’
Kaj bi sicer gnalo mlade, mršave in nadebudne dijake, ki jih je kalila resničnost druge vojne, da so sami vso ono noč predrzno rili v brezupno glob do trdnih tal in sipali beton zanjo! Kakšni časi! Težko je v duhu današnje realnosti doumeti to predanost, požrtvovanje, vero v boljši jutri … za skupno dobro.
Skoraj sočasno z gimnazijo je, kot njena neizogibna družica rasla Študijska knjižnica. Ko so zadnji dijaki zapustili grajsko poslopje, sta v gradu zapela les in kovina. Anton Bitenc, arhitekt in načrtovalec obnovitvenih del na ravenskem gradu v 50. tih in 70. tih letih, je bil po Sušnikovih besedah idealist, svečenik lepote. ‘Bil je umetnik in naš mecen’, je še dodal, in ‘vreden, da mu knjižnica in grad ohranita spomin.’
Ob pisni kulturni dediščini je, takrat še Delavski muzej, pričel graditi svoje zbirke koroške materialne dediščine … nastajal je skansen – muzej na prostem in legendarna Forma viva.
Poleg treh glavnih kulturno-izobraževalnih inštitucij je takoj po vojni na planoti Ravne začelo rasti tudi športno-rekreacijsko središče. Grajski park in novi športni objekti so bili v vseh teh letih prizorišče številnih pomembnih prireditev … pa če omenimo samo Koroške festivale in Štafeto mladosti.
V zgodbi smo združili bogate fonde fototek Koroške osrednje knjižnice in Koroškega pokrajinskega muzeja. Svoje fotografije je prijazno dala na vpogled tudi Zveza športnih društev Ravne.
Zgodba se prične ‘Ob zori časov’ in preko arheoloških ostalin, najdenih na tem območju pred pričetkom obnove grajskega kompleksa, nadaljuje skozi stoletja plemenitih lastnikov grajske posesti, od Hebenstreitov pa vse do rodbine Thurn Valsassina, ki je od začetka 19. stoletja pa do pričetka 2. svetovne vojne imela v lasti posestvo Streiteben. Nato vstopamo v pionirsko fazo zanosa povojne obnove, začetkov prve koroške gimnazije, Študijske knjižnice, udarniške gradnje novega gimnazijskega poslopja, Delavskega muzeja. Spomnimo se pomembnih dogodkov iz sveta športa in kulture, ki so se zgodili na tem prostoru. Posebej se ustavimo pri množično obiskanih Koroških festivalih in Štafeti mladosti, ki je leta 1979 svojo pot začela prav na Ravnah. Ne pozabimo pa seveda pomembnih osebnosti, ki so zaznamovale ta prostor.
Rodoviten ravninski svet, ki ga je v davnini izoblikovala reka Meža, je bil zagotovo že zelo zgodaj mikaven za poselitev. To dokazuje tudi prazgodovinska najdba, odlomek ustja lončene posode. Arheološka izkopavanja na gradu v letu 2002 so dokazala, da je bil prostor pozidan že pred izgradnjo renesančnega grajskega kompleksa v sredini 16. stoletja. V 17. stol. je Valvasor zapisal, da so tod Dobra polja, ki jih je grof Johann Douglas Thurn po letu 1863 sočasno s celostno prenovo dvorca spremenil v grajski park v krajinskem slogu. Med prvo vojno je bila na gradu za kratek čas nastanjena Malgajeva vojska, med drugo nemški vojaki.
Ko so „Valovi osvoboditve maja 1945 planili čez versajske plotove in je hotenje postalo oprijemljiva volja”, so se začeli drugi časi. Guštanjski in prevaljski funkcionarji, predstavniki delavcev in zastopniki ljudstva so sklenili, da se ustanovi gimnazija, gimnazija v Guštanju. Krajevno in nemško zveneče ime Guštanj je takrat marsikoga zmotilo. Pa je dr. Sušnik na vprašanje ˝Kako pa se imenuje kraj, kjer stoji poslopje, določeno za novo šolo?˝ odvrnil: ˝Kraj je Guštanj, nekako ledinsko ime terase, na kateri stoji gimnazijsko poslopje, pa se po domače glasi Ravne.˝ – ˝Prav, pa naj se gimnazija imenuje gimnazija na Ravnah.˝ Izrečeno je bilo ime Ravne in rojaku, slavistu in prvemu ravnatelju je bila misel všeč: ˝Prav, naj bo gimnazija na Ravnah.˝ Aprila 1952 je ime, ki ga je nosila gimnazija, postalo tudi ime za občino in kraj.
In je dr. Sušnik zapisal, da je Ravenska gimnazija pomaknila koroško deželo iz nicine v luč slovenske kulture.
In ni pozabil dodati: ‘Kanec ljubezni ji je v osnovi. Brez te, vnete, bi v gluhem hrumu strojev ne bilo spoznanje, da um le vodi težke stope…’
Kaj bi sicer gnalo mlade, mršave in nadebudne dijake, ki jih je kalila resničnost druge vojne, da so sami vso ono noč predrzno rili v brezupno glob do trdnih tal in sipali beton zanjo! Kakšni časi! Težko je v duhu današnje realnosti doumeti to predanost, požrtvovanje, vero v boljši jutri … za skupno dobro.
Skoraj sočasno z gimnazijo je, kot njena neizogibna družica rasla Študijska knjižnica. Ko so zadnji dijaki zapustili grajsko poslopje, sta v gradu zapela les in kovina. Anton Bitenc, arhitekt in načrtovalec obnovitvenih del na ravenskem gradu v 50. tih in 70. tih letih, je bil po Sušnikovih besedah idealist, svečenik lepote. ‘Bil je umetnik in naš mecen’, je še dodal, in ‘vreden, da mu knjižnica in grad ohranita spomin.’
Ob pisni kulturni dediščini je, takrat še Delavski muzej, pričel graditi svoje zbirke koroške materialne dediščine … nastajal je skansen – muzej na prostem in legendarna Forma viva.
Poleg treh glavnih kulturno-izobraževalnih inštitucij je takoj po vojni na planoti Ravne začelo rasti tudi športno-rekreacijsko središče. Grajski park in novi športni objekti so bili v vseh teh letih prizorišče številnih pomembnih prireditev … pa če omenimo samo Koroške festivale in Štafeto mladosti.
V zgodbi smo združili bogate fonde fototek Koroške osrednje knjižnice in Koroškega pokrajinskega muzeja. Svoje fotografije je prijazno dala na vpogled tudi Zveza športnih društev Ravne.
