Med najstarejšimi sakralnimi objekti v Prekmurju so zagotovo nekatere cerkve in kapelice, ki so ponavadi nastale na prejšnjih poganskih svetiščih, npr. murskosoboška cerkev sv. Nikolaja, kjer zasledimo ostanke iz dobe Rimljanov. Po razširitvi in prevladi katoliške vere so se namnožili tudi ostali sakralni objekti, kot zvoniki, ali lesene kapele, znamenja, križi in so pomemben del kulturne dediščine pokrajine.
Najstarejše omembe kapelic izhajajo predvsem iz vizitacijskih zapisnikov zagrebške škofije, kamor je del Prekmurja spadal v 17. in 18. stoletju.
Po odločitvi kralja sv. Štefana I., da vsakih deset naselij na Ogrskem zgradi svojo cerkev, se je tudi v Prekmurju povečalo ne le število cerkva, ampak tudi število kapelic. Ena najbolj znana cerkev, sicer ne večja kot kakšna kapela, je med njimi tudi Rotunda sv. Nikolaja v Selu na Goričkem. Njen izvor datiramo v 13. stoletje in je okrogle romanske arhitekture z gotskimi poslikavami. Sezidana je iz opeke, temelji so iz vulkanskega tufa s področja naselja Grad, stožčasta streha je pokrita s skodlami. Po legendi bi naj pripadala templjarjem. Blizu nje stoji lesen zvonik, podobni so bili značilni za ta predel ob meji z Madžarsko in Avstrijo. Zvoniki so bili v lasti naselij, oz. posameznikov. S svojimi zvonovi so oznanjali čas, poldne, večer, ali konec dela, verjetno tudi nevarnost npr. v času turških vpadov in drugih nezgod.
Kapelice, podobno kot zvoniki, so bile najprej lesene, saj je bilo tega gradbenega materiala na pretek, za razliko od kamna, ki ga v teh krajih sploh ni bilo in so ga morali dovažati od drugod. Tudi opečnate kapelice so iz poznejših obdobij. Zaradi dotrajanosti materialov so nekatere kapelice izginile, nekatere so obnovili iz bolj obstojnih materialov, nekatere pa so postavili na novo oz. razširili v cerkev.
Kapele so se med drugimi pojavljali v gradovih, takšne poznamo iz grajskega poslopja največjega gradu na slovenskem v naselju Grad, ki je današnjo podobo dobil v 17. stoletju. Tu najdemo baročno kapelico z zvonikom, ki se naslanja na srednjeveško stavbno telo, podobno baročna kapelica v gradu v Murski Soboti, nekoč ob gradu v Beltincih in drugih gradovih, predvsem za potrebe plemičev. Npr. v gradu v Dolnji Lendavi, današnji Lendavi podatki pričajo o tem, da je bila tam kapela zgrajena leta 1380. Bila je v pritličju čelnega stolpa gradu.
Kapelice so stale tudi ob pokopališčih, najbolj znana je kapelica sv. Trojice v Lendavskih goricah, kjer je na ogled naravno mumificirano telo Mihaela Hadika. Mumijo so odkrili ob prezidavi kapele, o njem priča mnogo različnih legend, najbolj znane so tiste o grajskem poveljniku Mihaelu Hadiku, ki bi naj padel v boju s Turki. V 19. stoletju so se pojavile prizadevanja tudi za to, da ga razglasijo za svetnika. Na mestu kapele naj bi prvotno stala utrdba, oz. vojaška postojanka. Lesena predhodnica današnje kapele, ki jo je dala zgraditi družina Gludovac v začetku 18. stoletja, pa bi naj bila zgrajena že na koncu 16., v začetku 17. stoletja. Ustno izročilo govori tudi o tem, da bi naj tamkajšnjo vojaško postojanko z lendavskim gradom povezoval tunel, o čemer pa ni nobenih oprijemljivih dokazov.
Kapela sv. Antona Padovanskega v Turnišču je bila zgrajena 1675 blizu župnišča, nekaj dlje od cerkve. Postaviti ga je dal grof Anton Széchenyi, pozneje so ga več krat obnovili in stoji še danes. Kapela svetega Križa, ki je stala v Črenšovcih je bila iz 14. stoletja, prvotno je bila grajena iz hrastovine. Več krat so ga obnovili in prezidali, danes na njegovem mestu stoji župnijska cerkev župnije v Črenšovcih, ki je bila dograjena leta 1860. Prednica beltinske župnijske cerkve se kot lesena kapela sv. Ladislava v vizitacijskih zapisnikih prvič omenja leta 1660, dotikala se je gradu. Takrat je bila še pod okriljem Turniške pražupnije. Kapelico so najverjetneje porušili, njeno vlogo je prevzela cerkev v samostojni župniji Beltinci, zgrajena 1742, prav tako poimenovanem po sv. Ladislavu.
Kapela sv. Janeza Krstnika v Dokležovju se prvič omenja 1660, in je bila prav tako lesena in več krat obnovljena. Od leta 1774 se ga omenja kot kapela kralja sv. Štefana. Danes je na njenem mestu cerkev sv. Štefana Ogrskega. Kapelica Gospodovega spremenjenja v Dobrovniku pa je bila zgrajena najverjetneje v začetku 18. stoletja in je bila od župnijske cerkve sv. Jakoba starejšega oddaljena za kakšen kilometer na pokopališču. Obnovljena je bila v prvi polovici 19. st. Po prvi svetovni vojni so jo nadomestili z novo na istem mestu. Lesena kapela sv. Martina v župniji Bogojina pa se je nahajala v Kobilju in je njena gradnja poznana iz leta 1756.
Zapisano zajema le en del bogate arhitekturne, sakralne dediščine Prekmurja. Nedvomno so še kapele, ki so nastale pred 19. stoletjem, za večino nekaterih pa zanesljive podatke ne poznamo. Navedena osnovna bibliografija napotuje na nadaljnje raziskave v tej tematiki.
