Potem ko je Celje leta 1456 z izumrtjem grofov in knezov Celjskih izgubilo položaj knežjega mesta, so za njegovo ponovno uveljavitev morala preteči dolga stoletja. Najprej se je uveljavilo na področju uprave in sodstva, ko je sredi 18. in 19. stoletja postalo sedež pomembnih upravnih in pravosodnih organov. Tako je leta 1747 postalo sedež celjskega okrožja, nato pa leta 1849 tudi sedež okrajnega glavarstva in okrožnega sodišča, ki je bilo do ustanovitve okrožnega sodišča v Mariboru leta 1897 pristojno za celotno slovensko Štajersko. S tem je Celje na pomenu sicer veliko pridobilo, vendar je še zmeraj ostalo gospodarsko nepomembno mesto, v katerem je edino pomembno gospodarsko panogo predstavljala obrt s svojo srednjeveško cehovsko ureditvijo.
Gospodarski vzpon Celja se je začel šele konec 19. stoletja z ustanavljanjem prvih industrijskih podjetij, med katerimi je treba omeniti predvsem topilnico cinkove rude (cinkarno) in Westnovo tovarno emajlirane posode v Gaberju ter Majdičev parni mlin na Spodnji Hudinji. Tem trem industrijskim podjetjem so se kasneje pridružila še števila druga, s čimer se je Celje začelo razvijati v eno izmed najpomembnejših industrijskih središč v Sloveniji. Za to so bili v prvi vrsti najbolj zaslužni tisti, ki so podjetja ustanovili in jih tudi uspešno upravljali.
V obdobju pred prvo svetovno vojno so pri razvoju celjske industrije imeli vodilno vlogo nemški podjetniki, med katerimi so po svojem pomenu izstopali predvsem Westni, ki so predstavljali veleindustrialce. Edini slovenski podjetnik, ki se je tedaj uvrščal med celjske veleindustrialce, je bil Peter Majdič, lastnik parnega mlina na Spodnji Hudinji, ki je predstavljal enega največjih in najmodernejših tovrstnih obratov v vsej Avstro-Ogrski. V obdobju med obema vojnama pa so se Majdiču pridružili številni drugi slovenski industrialci. Poleg Slovencev in Nemcev so se v tem obdobju kot industrijski podjetniki v Celju uveljavili tudi nekateri Judi in Srbi. Med industrijskimi podjetniki judovskega porekla je bil najpomembnejši lastnik mehanične tkalnice „Metka” Heinrich Weinberger, med industrijskimi podjetniki srbskega porekla pa Todor Lazarević, ki je bil ravnatelj podjetij Cinkarna d. d. in Metalna a. d., hkrati pa je v obeh navedenih podjetjih imel tudi pomemben lastninski delež. Nikakor tudi ne smemo spregledati, da so se v obdobju med obema vojnama v celjskem podjetništvu poleg moških uspešno uveljavile tudi nekatere ženske, kot npr. Terezija Čater, Deša in Ruša Majdič, Frančiška Fuchs, Avgusta Pacchiaffo, če navedemo samo nekatere najpomembnejše.
Po drugi svetovni vojni so vsi ti podjetniki, ki so bili najbolj zaslužni za razvoj industrije v Celju, čez noč postali „razredni sovražniki. Pod udarom „ljudske oblasti” se niso znašli samo nemški marveč tudi slovenski in ostali celjski industrijski podjetniki. Vsem so njihova podjetja nasilno razlastili in jih podržavili. Večino podjetnikov so razlastili z zaplembo, le manjše število pa z nacionalizacijama decembra 1946 in aprila 1948. Vsi nemški podjetniki so bili v prvih mesecih po končani vojni leta 1945 obsojeni pred vojaškim sodiščem, ki jim je poleg kazni odvzema prostosti s prisilnim delom in odvzema državljanskih pravic izreklo tudi kazen zaplembo njihovih podjetij. Dva nemška podjetnika (Adolfa Westna ml. in Augusta Westnu) pa je vojaško sodišče v njuni odsotnosti celo obsodilo na smrt z ustrelitvijo.
Pred sodiščem so se po vojni znašli tudi nekateri slovenski industrijski podjetniki, le da jim ni sodilo vojaško sodišče marveč Okrožno sodišče v Celju. Tudi njim je sodišče poleg ostalih kazni izreklo zaplembo njihovih podjetij. Najbolj tragično se je sojenje končalo za Franca Dobovičnika, lastnika trgovine z manufakturnim blagom in solastnika tekstilnega podjetja „Elka”. Januarja 1946 ga je Senat Vrhovnega sodišča LR Slovenije za obravnavanje kaznivih dejanj po Zakonu o pobijanju nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže skupaj s celjskim trgovcem Milošem Pšeničnikom obsodil na smrt in na zaplembo premoženja. Nad obema obsojencema je bila smrtna kazen tudi izvršena. Kot je pokazala obnova sodnega procesa leta 1992, sta bila oba navedena podjetnika obsojena brez krivde in sta bila posmrtno rehabilitirana. Proces proti njima je bil namreč politično motiviran in tudi v celoti zrežiran. Tudi za procese proti ostalim celjskim nemškim in slovenskim podjetnikom pred vojaškimi in civilnimi sodišči lahko trdimo, da so imeli politični značaj. Izvedli so jih z enim samim namenom: zapleniti njihova podjetja.
Tako kot v vsej Sloveniji in Jugoslaviji je bilo z nasilnimi razlastitvami tudi v Celju v obdobju 1945–1948 zasebno podjetništvo povsem uničeno. Iz nekdanjih zasebnih industrijskih podjetij so ustanovili državna podjetja, ki so zato, da bi se za njihovimi nekdanjimi lastniki zabrisala vsaka sled, dobila povsem nova imena. Nekdanjih ustanoviteljev in lastnikov celjskih industrijskih podjetij se ni smelo niti omenjati, če pa se jih je že omenjalo, se jih je prikazovalo izrazito negativno.
Že ko sem leta 2018 pisal članek o Westnih kot celjskih veleindustrialcih, ki je nato kot podlistek izhajal v Novem tedniku, sem razmišljal, da bi bilo prav, če bi Celjanom in ostalim, ki jih to zanima, predstavil tudi ostale celjske predvojne industrijske podjetnike. Čeprav bi si vsak izmed njih zaslužil, da bi ga predstavili, pa to ni mogoče, ker za mnoge ni na razpolago dovolj podatkov. Osnovne podatke o tistih celjskih industrijskih podjetnikih, ki tukaj niso predstavljeni, bralec lahko najde v moji Zgodovini celjske industrije, ki jo je Zgodovinski arhiv Celje izdal leta 2004.
dr. Milko Mikola
