Ko smo v letu 2016, po skoraj sedemdesetih letih, govorili z avtorjem omenjenega osnutka, ki je bil sprejet kot grb občine, in ga povprašali, kaj je bilo glavno vodilo, da je izbral vrtnico, je takoj navedel dva glavna razloga, ki sta ga privedla do motiva: „Tradicija vrtnice, ki je izhajala še iz tradicije gojenja vrtnic v Rožni Dolini,6 kjer je živela rodbina Vartgkendä,7 ki je svojo vrtnarijo kasneje preselila v Moš (Mosso) v Italiji, ter tedanji sirektor Komunale Žarko Bole, ki je po mestu uredil gredice 2 X 2 m z vrtnicami, nekakšnimi novimi vrstami „goriških vrtnic”, ki so postale prisotne v zavesti občanov”
Grb pa je po pripovedi avtroja zbujal tudi zavist in kar nekaj intrig, naj bi bilo okoli njega,8 vendar se avtor ni vpletal vanje [Roni Nemec, ustni vir, pogovor 6. 10. 2016]. Po zaključnem natačaju ob predaji avtorskih pravic tedanji Skupščine Nova Gorica pa se je avtor, inžinir arhitekture, od simbola distanciral.
Veliko zaslug pri snovanju novogoriške mestne drevnine in drugih zasaditev, posebej vrtnic, sta v preteklosti imela Miha Ogorevec, nekdanji direktor Arburetuma Volčji Potok in nekdanji direktor goriške Komunale Žarko Bole, saj kakšnih posebnih načrtov pri snovanju rastlinja za tedaj nastajajoče mesto ni bilo. Ogorevec, ki je ob koncih tedna iz Arburetoma Volčji Potok prihajal v Novo Gorica, je se seboj prinašal različne sadike, ki so jih oštevilčili in jim določili vrsto, sadili pa po občutku in brez vnaprejšnjega načrta. Med tednom pa so delo vrtnarji nadaljevali sami.
Želja direktorja komunale je bila iz Nove Gorice narediti mesto vrtnic, mesto v parku. Sadike dreves so dobivali na Rafutu, na vzpetini južno od Nove Gorice. V parku Rafut, ki je bil osnovan v drugi polovici 19. stoletja, so zaradi ugodnih klimatskih in pedoloških pogojev razvili izredno lepi primerki občutljivih eksotičnih dreves, med katerimi so nekatera dosegla zavidljive dimenzije (Golob-Klančič, 1973). Drug pomeben vir drevesnih sadik so bile opuščene drevesnice nekdanjioh gozdnih gospodarstev, ki so se nahajale v Komnu, Kanalu in Podsabotinu v Brdih od koder so večinoma nosili cedre. Vrste pa so križali tudi sami.
Vrtnice, ki so danes simbol mesta Nove Gorice, so bile 60-ih letih 20. stoletja uvožene iz Nemčije preko Italije, kar je bilo v nekdanjem političnem sistemu sporno. Ko je tedanja oblast za prekrške izvedela, je bila večina vrtnic zaplenjenjih in odpeljanih na Brione, kjer so ta čas snovali parke. Sicer so v Novi Gorici vsako leto posadili tisoč vrtnic. Kasneje, ko je pretočnost meje postala nekoliko večja, se je uvažalo vse več tujih vrst, predvsem grmovnic (Rednak 2008: 6). Danes ima mesto Nova Gorica, ki svojo zbirko vrtnic dopolnjuje že 50 let, nasade z 12.000 vrtnicami, ki v mestu pokrivanjo 1900 m2 površine. Nasadi so locirani tako na vpadnicah9 kot tudi v obcestnih pasovih.10 V Novi Gorici, kot je v knjigi Z okusom vrtnic zapisala Katja Kogej: „imamo veliko vrtnic. Vrtnico v mestnem grbu spremljajo številni rožni nasadi stoterih barv in oblik, ki se od bujnega cvetenja tu lahko odpočijejo le kratek čas. Imamo edinstveno zbirko burbonk, dišečih vrtnic 19. stoletja, ki na samostanskem vrtu delajo družbo francoski kraljevski družini , pokopani v frančiskanskem samostanu na Kostanjevici …” (Kogej 2008: 11). Jubitelji vrtnic pa vsako leto snujejo festival vrtnic in kuharski mojstri že vrsto let umeščajo vrtnico v kulinarično prepoznavnsot Goriške.
In če si še namesto zaključka izposodimo nekaj misli, ki jih je novogoriški arhitekt Vinko Torkar (1993) namenil vprašanju o najglobljem bistvu Nove Gorice, ki je morda (kot del narave) zajeto tudi v novogoriškem grbu, uprizorjenem s simbolom vrtnice, potem ne morem mimo najgloblje strukture, predzgodbe mesta: tj. zgodovine dolgega trajanja, kakor je o njej razmišljal francoski zgodovinar Ferdinand Braudel (1991). Opredelil jo je za skoraj negibno, vendar tisto silo, ki konstantno deluje na človeka, družbo in mentaliteto in je „tu že od nekdaj, kod predpogoj, davno pred mestom in pred človekom, vendar v območju prostora in časa, podnebja in geološke sestave tal, kamor je bilo umeščeno mest” (Torkar, 1993: 4), Ravnikarjeva Nova Gorica11 …in znotraj nje narava: tista etične, ki jo človek uporablja (travniki, parki) in tista estetska (znotraj katere se bohotijo tudi drevesa, vrtnice), ki jo človek uničuje.
6 Plemiški dvorec, ki je nekoč stal tam, kjer je danes v Rožni Dolini trgovski center Merkur oz. naselje stanovanjskih na ulici Pod Gričem, je dala zgraditi nižja plemiška rodbina Baronio, ki je cesar Leopold I. leta 1740 podelil plemiški naziv von Rosenthal (Karlo Baroni pl. Rosenthal) (Sapač 2010: 55), kar je verjetno kasneje dalo ime Rožni Dolini (slednja še ni vrisana na vojaškem zemljevidu v letih 1763-1787). Ime Rosental je prvotno označevalo dolino vrtnic (die Rose, das Tal) (Snoj 2009: 362). Tu naj bi na območju stanovanjskega naselja nad mednarodnim mejnim prehodom še pred drugo svetovno vojno imela posest in rozarij družina Voigtlander, ki je kasneje svojo vrtnarsko dejavnsot preselila v Moš (Mossa) [ustni vir Roni Nemec].
7 Državna meja, ki je mesto ločila od njene okolice, je v Rožni Dolini od mesta odrezali tudi omenjeno vrtnarijo, kjer je bilo še veliko okrasnih rastlin (cedre, magnolija). Slednje so pozneje posadili po Novi Gorici (Marušič 1966: 29).
8 Polemike so bile tudi o tem, da grb ne ustreza heraldičnim pravilom, da to ni vrtnica, ampak goriška vrzota … itd. [pogovor z nekdanjim predsednikom Skupščine občine Nova Gorica Jožetom Šušmeljem [ustni vir, 22. 9. 2016].
9 Največji in najdaljši nasad je v krožišču Na Grčni, ki zavzema površino 180 m2 s 850 vrtnicami sorte Rotillia.
10 Ob ulici Tolmiskih puntarjev, ki se podalšuje v pas pred krajevno skupnostjo ob Erjavčevi ulici. V pasu je posajenih 700 vrtnic sorte maxi vita. Ta nasad je bil leza 2011 na Festivalu vrtnic izbran za najlepši nasad mesta. Ob križišču Ulice Gradnikove brigade z Lavričevo ulico se razprostira nasad vrtnic s sorto Bad Birnbach. Tudi ta sorta mnogocvetnih vrtnic je bila nagrajena, in sicer v Arboretumu Volčji Potok leta 2005. Nasad zavzema površino 165 m2 (https://komunala-ng.si/vrtnice/).
11 mesto iz časa gibanja Moderne, ki je upoštevalo etično pred estetskim in je v navzven preprostih formah („ruski bloki”) usmerjalo bogastvo prostora/življenja navznoter, navzven pa je naravi (travnik med bloki) nemenilo enakovredno funkcijo uporabnega. Več glej Torkar 1993.
