Uteho je iskal v pijači In drogi. Kot študent je začel kaditi, kasneje je bil strasten kadilec. Cigareti je dodal še mamila. Najprej jih je zaužil iz radovednosti, kasneje zaradi potrebe. V pismu prijateljici Jožici leta 1929 piše: ‘‘Vso noč sem prečul, kokain, to pot sem dobil pravega, v finih belih kristalčkih. Čudno je: sedajle sem še tako zelo srečen, tako zelo, čez kako uro bom moral že trpeti zaradi tega in si šepečem, da je vredno deset dni trpeti za en sam tak hip. ”
Uteho je iskal v pijači In drogi. Kot študent je začel kaditi, kasneje je bil strasten kadilec. Cigareti je dodal še mamila. Najprej jih je zaužil iz radovednosti, kasneje zaradi potrebe. V pismu prijateljici Jožici leta 1929 piše: ‘‘Vso noč sem prečul, kokain, to pot sem dobil pravega, v finih belih kristalčkih. Čudno je: sedajle sem še tako zelo srečen, tako zelo, čez kako uro bom moral že trpeti zaradi tega in si šepečem, da je vredno deset dni trpeti za en sam tak hip. ”
Obdobja dobrega počutja so se menjavala s trpljenjem – z željo po mamilu. Zagorjani niso vedeli, da njihov spoštovani zdravnik poleg alkohola uživa tudi mamila. Njegov šofer ga je presenetil, ko si je dajal injekcijo. Fant ni vedel, kaj to pomeni, zdravnik pa mu je rekel: “Franci, tega pa ne počni nikoli v življenju! ”
Grum pravi: “Kdor pozna modernega, na sanjah osirotelega človeka, se mora pravzaprav čuditi, da ni še več morfinistov in kokainistov. Prihodnje generacije bodo verjetno posedovale kako mamilo, s katerim jim ne bo treba končati v blaznici. ”
Čeprav je rad segal po kozarcu vina, je javno opozarjal na škodljivost pitja. V Zagorju je o tem predaval aprila 1937 v Sokolskem ‘domu.
„… V otroški duši nastane zmeda. V šoli ga vzgojijo, kako kvaren je alkohol, kako uničujoče vpliva na zdravje. Doma pa gleda starše in sorodnike, ki vsako najmanjšo slovesnost zalijejo z žganjem. Hrana je odraz načina življenja in prostora, v katerem se človek giblje, dela. Drvar v Kanadi in oglar v Sloveniji uživata podobno hrano. Alkohol je hrana, toda hrana, ki služi le kot pogonsko sredstvo, ne pa kot gradbeni material. To lahko potrdimo tudi iz naslednjega: hud pijanec ne uživa skoraj nobene jedi več, dolgo časa vzdrži le ob pijači. Če kdaj kaj poje, ne stori tega iz potrebe, temveč le v opravičilo okolici. Če torej alkoholik ne bi mogel nadomeščati hrane, bi človek umrl že v nekaj tednih. Alkohol je lahko le poživilo v izjemnih primerih. Damo ga izčrpanemu telesu le za trenuten, kratek napor. Npr.: hribolazcu, ki tik pred vrhom obnemore in mu je potreben le še poslednji napor, da doseže svoj cilj.
Druga stran je škodlijvost alkohola. Poglaviten učinek alkohola je možganska omama. Alkohol najprej poživi gibalna središča, vodi do razgibanosti, človek postane zgovoren, močan kot lev. Čez čas pa sledi nasprotje temu, ohromitev vseh funkcij, pijancu se začne zapletati jezik, ne ubogajo ga več noge in končno zaspi za mizo ali obleži v cestnem jarku. Organ, ki trpi škodo od alkohola, je želodec. Pijanci dobijo želodčni katar. Najznačilnejša sprememba pa nastane na pijančevi duši. Znana je pijanska surovost, pretepanje žena in otrok, zanemarjanje dela. Alkoholik je pri svojem omizju najboljši, najljubeznivejši družabnik. Ako je umetnik in pesnik, lahko ustvarja velike umetnine, saj je znano, koliko naših pisateljev je bilo vdano pijači. Ni res, da alkoholik ne premore višjih čustev, pri njem nastopa le velika nestanovitnost razpoloženja.
V nekem velemestu sem opazoval pijanca, ki je sredi dvorane delal scene svoji izvoljenki. Ko je bilo dekletu dovolj, mu je obrnila hrbet. Odšel je v stranišče in se hotel obesiti. Ko so ga k sreči pravočasno rešili, se je mirno vrnil v dvorano ter plesal naprej. Tak je v resnici alkoholikov značaj. Tu ni mogoče postaviti neke določene številke in reči, kdor izpije en ali dva litra vina na dan, je kronični alkoholik. Vsaka taka splošna mera bi bila napačna, ker obstajajo velike osebne razlike. In tu se spomnite naših ljubih kmečkih očancev, ki si morajo zjutraj najprej “privezati dušo ” s požirkom žganja, preden se podajo na delo. Imamo, recimo, ljudi s tako zvano alkoholno intoleranco, ki ne prenesejo niti najmanjše kapljice alkohola. Nadalje poznamo patološko pijanost. Tak človek po zaužitju neke mere pijače, ki ni treba, da je posebno velika, lahko popolnoma ponori, ne prepozna več ljudi, dobi privide in v tem stanju napravi različne neumnosti ter zagreši celo zločine. Kot dipsomane označujemo ljudi, ki žive sicer vzdržno, le na neke čase, na vsake kvatre, jih prime strast do pitja. To so sicer pridni in dobri delavci, ki imajo mnogi celo nek značilen odpor do pijače, ko pa se približa njihov čas, postanejo nemirni in slabe volje, izgubijo vsako veselje do dela in le alkohol more zopet vzpostaviti njihovo voljo do življenja. Imamo tudi alkoholno blaznost, delirium tremens, ki pričara bolniku pred oči množico majhnih migetajočih predmetov: bolnik vidi muhe, miši, podgane, z vztrajnostjo trga z odeje uši ter se trudi izpljuniti pajčevino, s katero ima opreden jezik. Upam si trditi, da je pri nas v Sloveniji v drugi polovici življenja, to je po 40. letu, pretežna večina vseh moških vdana alkoholizmu. Tujci vidijo našo domovino kot najbolj zapito, kot deželo, kjer se ob nedeljah opoteka po cesti vse polno pijanih postav. Zato mora biti v bodočnosti prvo naše kulturno delo, delo za iztreznjenje naroda. Alkoholizem ni zadeva posameznika. Boj proti pijančevanju bi morala vzeti v roke celotna družba, to je dežela in država. In le tako bi nam mogel postati alkohol s časom tudi prijatelj, koristnik ter nič več uničevalec. Alkohol bi nam moral biti prihranjen res le za posebne prilike, ko more človek na svoji težki življenjski poti malo popraznovati: poživi mu naj misli, razveseli srce ter polepša gledanje na svet. Kajti brez malo praznikov, brez malo igre in veselja, ne prebije niti najbednejša kreatura… ”
