Zbiralcem se vedno znova postavlja vprašanje izdelkov, ki so signirani s podobo lokostrelca, izvedenega v obliki črke G, okrajšava za Gebrüder; lik v rokah drži lok in na ta način izraža vsebinski pomen priimka Schütz – strelec. Omenjeno oznako lahko razumemo kot simbol izvornega podjetja Gebrüder Schütz, firme, ki je bila vpisana v trgovski register na Moravskem leta 1859. Podjetje v Olomoučanih je pogosto uporabljalo v celoti izpisani naziv Gebrüder Schütz v več različicah: GEBRÜDER SCHÜTZ OLOMOUCAN, G. SCHÜTZ BEI BLANSKO, tudi OLOMUCZAN GEB. SCHÜTZ BEI BLANSKO. Znamenje strelca se pojavlja samo ali pa v kombinaciji z odtisnjeno signaturo MADE IN AUSTRIA, v kombinaciji s signaturo SCHÜTZ CILLI nanj ne naletimo. Zanimiv primer so okrasni krožniki pod kat. št. od 14 do 21; izdelki, narejeni po enotni modelni predlogi, nosijo ali signaturo Schütz Cilli ali strelca, medtem ko je eden preprosto brez signature. Zaključimo lahko z ugotovitvijo, da dokler ne bodo najdeni ustrezni dokumenti, ozadja teh kombinacij ostajo nerazrešena.
Čeprav zelo pogosto naletimo na iste izdelke, ki so različno signirani, enkrat kot libojski in drugič kot olomoučanski izdelki, in je tudi tehnika krašenja (poslikave in nanosa barvnih glazur) enaka, obstaja opazna razlika v odtenkih barvnih glazur. Schützova tovarna iz Liboj je uporabljala dva tipična odtenka barvnih glazur, ki ju redko ali skoraj nikoli ne zasledimo na keramiki iz Olomoučanov: svetlo modro zelen odtenek, ki so ga v Libojah pogosto uporabljali za notranje glaziranje izdelkov in nežni odtenek starinske roza barve.
Podoben problem kot pri signiranju se odpira tudi pri vprašanju datacije posamičnih izdelkov. Medtem ko lahko pri nekaterih tovarnah skozi signature, ki so se z leti menjale (na primer Zsolnay), vsaj približno sledimo nastanku posamičnega izdelka, lahko v primeru Schütza samo ugibamo. Majhno število datiranih modelov lahko uporabljamo le kot skromno vodilo, kdaj se je določen izdelek pojavil prvič. Hvaležni smo lahko tudi tistim avtorjem, ki so svoje izdelke datirali vsaj občasno. Pri vseh ostalih izdelkih se pri dataciji lahko naslanjamo zgolj na splošne modne trende pri oblikovanju in poslikavi keramike. Opozoriti je treba tudi na dejstvo, da je tovarna poleg tekoče uporabljanih hranila še arhivske modele, ki jih je lahko glede na željo tržišča ponovno potegnila v proizvodnjo.
Delen odgovor na vprašanje, kaj vse so izdelovali v tovarni Ludwiga Schütza, je mogoče najti v prodajnem katalogu, ki ga hranimo v muzeju. Na 14 straneh je na policah nanizanih okoli 400 izdelkov, ki so označeni s številko modela; to je kupcem omogočalo tudi korespondenčno naročanje. V katalogu prevladuje »luksuzno blago« – tako so najrazličnejše impozantne vaze ter okrasne posode in krožnike poimenovali Schützovi sodobniki. Drugo veliko skupino sestavlja namizno posodje, od pladnjev do desertnih krožnikov in ostalih drobnih pripomočkov (posodice za začimbe, kompleti za čaj in kavico, svečniki itd.), ki niso imeli samo okrasne ampak tudi uporabno funkcijo. V to, po uporabi zelo raznoliko skupino, spadajo poleg različnih vrčev, ročk ter vrčkov za pivo in vino še kopalniški kompleti, od »kahlice« do posodice za dišavno sol, kadilni kompleti za gospode in kompleti za pisanje. Presenetljivo malo je okrasne plastike. V prodajnem katalogu tudi ne najdemo navadnega belega posodja, ki ga je Schütz izdeloval za potrebe podeželja in ga je »na terenu« še vedno mogoče dobiti. V prihodnje bo moral muzej nameniti več pozornosti prav temu segmentu, saj imamo v zbirki navadnega belega posodja zanemarljivo malo.
Predmete oblikovno zaznamujejo v drugi polovici 19. stoletja izredno priljubljeni historični slogi; naklonjena sta jim bila tako lastnik Ludwig Schütz sam kot njegov izdelovalec predlog Avgust Kühne. Ohranjeni izdelki kažejo, da se je podjetje v večji meri osredotočalo na reliefno krašene kot prostoročno poslikane izdelke. Nekaj izdelkov tako v katalogu kot na razstavi pa že nakazuje estetsko prevlado vélikega zmagovalca s preloma stoletja – secesije.
Danes za keramiko, izdelano v Schützovi tovarni, uporabljamo splošen termin – beloprstena keramika. V eni izmed redkih reklam iz leta 1890 je firma Ludwiga Schütza svoje izdelke natančneje opredelila sama. Označila jih je kot majoliko, umetniško fajanso (Kunst – fayence), ki je zaradi svoje lepe barve postala slavna doma in v tujini, belo prst (Steingut) za uporabno posodje v najrazličnejših oblikah in slonokoščene predmete (Elfenbein-Gegenstände), ki pretežno služijo poslikavi s podglazurnimi in emajlnimi barvami. Leta 1913 najdemo v glavi dokumenta še oznako za štajersko kmečko posodje (Steirische Bauern Geschirre).
Iz posrednih virov je mogoče ugotoviti, da je imela tovarna za svojo keramiko tržišča po vsej Evropi in tudi izven starega kontinenta (Švica, Belgija, Nizozemska, Francija, Švedska, Rusija, Turčija, Severna Amerika).
Vir: Mag. Rolanda Fugger Germadnik, Po sledovih blagovne znamke SchützCilli, Mavrični svet Schützove keramike, Pokrajinski muzej Celje, Celje2009.
