Konec 15. stoletja so zaradi vse pogostejših turških roparskih vpadov okoliški kmetje cerkev sv. Nikolaja obdali z obzidjem. Hrib Tabor je bil zaradi svoje strateške lege in težke dostopnosti idealen kraj za izgradnjo tovrstnega obrambnega kompleksa. Tabor je bil večkrat oblegan, a nikoli zavzet.
Obzidje je postavljeno na živo skalo in sledi konfiguraciji terena, zato je nepravilne oblike. Obzidje je bilo postavljeno v različnih višinskih nivojih. Na zahodni strani, ki gleda proti nekdanji rimski cesti, je visoko okoli 9 metrov. Visok zid naj bi že od daleč napadalce odvrnil od napada. Na vzhodni strani meri samo 4 metre.
Dostop v notranjost taborskega obzidja je bil mogoč samo preko lesenega mostovža. V nevarnosti so branilni mostovž podrli. Obzidje sestavljajo trije obrabni stolpi, ki so omogočali boljši pregled nad okolico. Največji med njimi je bil leta 1895 predelan v stanovanje za mežnarja. Številne strelne line, različnih oblik in velikosti, razporejene v treh nivojih, so imele predvsem obrambno funkcijo in so bile namenjene uporabi lokov, samostrelov in smodniškega orožja. Ob linah so vdolbene na notranji strani zidu luknje za drogove, ki so nosili lesen dvonadstropni oder za branilce. Debelina zidu je omogočala, da so si nanj branilci nagrmadili obrambni material, kamenje, vrelo vodo in celo čebele, zaprte v manjše svežnje, ki so prestrašile konje in popikale napadalce.
V tistem času so bili s streho kriti samo stolpi, v 17. stoletju, ko je turška nevarnost ponehala, so s skrilasto streho pokrili tudi leseni gank, v strešno konstrukcijo pa so vseeno vrezali še manjše line. Na zahodni strani so vidni tudi temelji treh pravokotnih zgradb, kar so bile verjetno kašče za žito in drug živež. Pod največjim vzhodnim stolpom je bil grajen vodni rezervoar, kjer so zbirali deževnico. Na vzhodni strani je bilo obzidje obdano še s kolenčnim zidom, ki naj bi zadržal konjenike.
V času 2. svetovne vojne je mina porušila del zidu, ki pa so ga kasneje obnovili.
