V službi cesarsko-kraljeve mornarice je Perko med letoma 1853 in 1862 prepotoval večji del vzhodnega Sredozemlja, Jadransko morje od reke Pad do Benetk, otoke Orantske ožine in Jonske otoke, spoznal je dalmatinsko obalo in potoval po Egejskem morju, plul je po Črnem morju in obiskal Istanbul. Dr. Vrbica ugotavlja, da so najstarejša znana Perkova likovna dela, hranjena v Dubrovniških knjižnicah, datirana leta 1853 in so nastala ravno med službovanjem v mornarici na ladji Bellona, ki je potovala ob obalah Levanta oziroma vzhodnega Sredozemlja. Služba mornarja ga je vodila tudi do obale Svete dežele in Aleksandrije. Njegovim destinacijam lahko natančno sledimo, saj je vseskozi poleg obveznosti na ladjah, na katerih je služil, vestno skiciral, risal in upodabljal kraje, mesta in ulice, ki so ga očarali, pri tem pa je neredko zapisal tudi datum, ko je sličica nastala.
Perko je na potovanjih s svinčnikom ali ogljem delal skice, ki jih je nato prenašal v večje formate; največkrat v tehniki akvarela ali kombinirani tehniki akvarela in tempere, nekaj pa je slik, ki jih je naslikal z oljem na platno ali na les. Njegovo zanimanje je namenjeno predvsem krajinam, vrhunec njegovega slikanja pa so zagotovo marine s podobami ladij, primorske vedute, pogledi na dalmatinska mesta, med njimi še posebno različni pogledi na Dubrovnik in otok Lokrum. Njegova dela pogosto prikazujejo vsakdanje življenje; na ozkih ulicah so ujete človeške miniature, ki hitijo po opravkih ali se ustavljajo in družijo. Slikar je pozornost prav tako namenjal eksotičnim rastlinam, egipčanskim piramidam in podobam Svete dežele. Dr. Vrbica sklepa, da orientalizem ni bil njegov osebni izbor, ampak se je preprosto »zgodil« in je bil posledica potovanj njegovih delodajalcev. Na podoben način je ustvaril tudi nekatere podobe severne nizozemske obale ter italijanske in hrvaške krajine. Kadar gledamo Perkove krajine, je na njih pogosto značilno nizko očišče, ki je posledica pogleda z ladje.
Proslavil se je po izidu Lissa-Albuma 1866, v katerem so bile objavljene njegove upodobitve bitke pri Visu leta 1866. Zaradi bolezni jeter je šel leta 1877 na zdravljenje v Karlove Vari (nem. Karlsbad), kjer se je posvečal tehniki slikanja na porcelan, po zdravljenju pa se je z družino odpravil na okrevanje v Fahrafeld, kjer je nastala tudi njegova mapa z motivi insektov, rož in tihožitij. Naziv komorni mornariški slikar »k.k. Kammermaler« mu je cesar Franc Jožef I. podelil leta 1878, potem ko ga je leta 1875 Perko spremljal na potovanju po Dalmaciji in ustvaril serijo sedemnajstih akvarelov, ki iz ptičje perspektive prikazujejo obalo Dalmacije in so bili vključeni v mapo Potovanje v Pulj in Dalmacijo 7. aprila do 14. maja 1875. Mapo hrani Avstrijska nacionalna knjižnica na Dunaju.
Podobno kot drugi avstrijski orientalisti se Perko na svojih upodobitvah vztrajno izogiba erotičnim elementom, ki so bili tako ljubi francoskim orientalistom. Njegovo pozornost sta pritegnila fascinantna arhitektura ter preplet različnih profanih in sakralnih slogov. Zanimali so ga hrupno življenje in živopisni kostumi, pogosto pa je bil očaran nad posebnostmi podnebja. Zanimive so njegove težnje po natančnem upodabljanju anatomije žuželk, kar je še ostanek likovne dediščine prvih desetletij 19. stoletja.
S svojimi izjemnimi risarskimi sposobnostmi ter zanimanjem za konvencionalne in arhaične motive se je dobro ujel z enakim okusom članov cesarsko-kraljeve družine, pri katerih je služboval, hkrati pa je kot ilustrator sodeloval pri izdajah njihovih publikacij, kot so obe izdaji Viškega albuma, ilustracije s cesarjevega potovanja po Dalmaciji in potovanj na Orient ter nemška in italijanska izdaja knjige Lacroma, ki sta jo ustvarila v tesnem sodelovanju s princeso Štefanijo leta 1892.
