Zelo ponosni smo na to družinsko zgodovino
Po makadamski poti, ki je navigacija na telefonu ni zaznala kot cesto, se pripeljem do Uršejevih.
Sprva sem mislil, da peljem po napačni poti, a za nekaj drevesi in po krajši poti ob gozdu prispem na cilj. Stara hiša stoji tik ob prostranem gozdu. Vhod vanjo pa je na robu velikega travnika, ki se spušča po strmini vse do ceste. Tiste, ki mi jo je navigacija označila kot enosmerno. Z upokojencem Vinkom, ki je v železarni bil zaposlen kot strugar, postojiva pred hišo, z roko in namerjenim prstom mi razlaga in poimenuje vse griče in naselja, ki se vidijo s prostim očesom. Jan, vidiš tisto pešpot, ki je tik nad cesto? No, od tu, tukaj dol po travniku, po tisti poti sem hodil veliko let peš v službo, v železarno. Leta 1974 pa sem si kupil fičota! Zdi se mi, da tukaj na Koroškem vse poti vodijo k železarni, h glavnemu viru preživetja in tovarni, ki je to pokrajino obdržala med razvitimi območji Slovenije.
V dnevni sobi sedem na stol, nasproti celotne družine, ki se posede na veliko sedežno garnituro. Od leve proti desni prvi sedi Srečko Uršej, starejši Vinkov sin. Takoj ob njem sedita Vinko in njegova žena Marija, naprej je drugi sin Bojan in na koncu še hči Marjeta Špiler, najmlajša od vseh.
Vedo, čemu sem tukaj, zato Vinko, še preden postavim konkretna vprašanja, sam začne razlagati. Leta 2004 sem šel v penzijo. Začel sem pa leta 1964. Družina se obrne proti njemu, ko začne pripovedovati. Vzravnano sedi. Ponosen je, ko govori. Za svoja leta je videti zelo vitek. Dobim občutek, da želi vse povedati, želi si, da slišim, do kod v preteklost sega zgodba njegove družine v povezavi z železarno. Takrat je bilo lahko dobiti službo. Šolo smo končali julija, septembra pa sem že šel delat tja. Jaz sem sicer imel vse sorte sanje. Hotel sem biti policaj, oficir pa zdravnik. Ampak ni bilo druge možnosti, to je bilo najbližje. Takrat ni bilo prevoza – nisem imel avta ali mopeda. Od tukaj sem šel peš. Pol ure hoje sem imel.
Nagovorim vse in jih povprašam, kdo vse dela v železarni. Vinko pove: Moj oče je delal v železarni in moj dedek, njegov oče tudi. Pa moja oba sinova in hči. Vsi. Se vsi malenkost nasmejimo. Najmlajši sin, Bojan, nadaljuje. Jaz prej nisem vedel, da smo ena redkih družin, ki ima takšno tradicijo v železarni. Ko za trenutek med govorjenjem globlje vdihne, na hitro preko ramena usmeri pogled k očetu, nato ponovno k meni in umirjeno pove: Na to našo zgodovino sem zelo ponosen. Nikoli ni nihče od nas razmišljal o tem. Ampak sedaj smo pa vsi zelo ponosni na to. Zadovoljen sem, da delam v tem podjetju. Vprašam ga, ali občuti varnost, ker ima zagotovljeno službo in ker ve, da bo tako še dolgo. Seveda, to je zame socialna varnost, zato sem pomirjen. Podjetje ima dolgo tradicijo. Bojan dela v železarni že deseto leto, zaposlen je kot vzdrževalec. Njegov starejši brat, Srečko, pa je zaposlen v železarni že 25 let. Leta 1995 je kot dvajsetletnik prvič stopil v tovarno in dobil zaposlitev. Srečko:
Nisem vedel, kaj me čaka, kakšno delo bom imel. Drago Šeruga me je prvi dan peljal po fabriki, sem samo gledal, prej si sploh nisem znal predstavljati, kako veliki so ti prostori. Mesec za tem sem bil zelo vesel, ker sem dobil plačo, ki je bila veliko boljša kot na prejšnjem delovnem mestu. V levem kotu kavča pripovedovanje bratov in očeta tiho posluša Marjeta, najmlajša med vsemi. Tudi ona dela v železarni. Že osmo leto v kemijskem laboratoriju, kjer analizira vzorce jekla med procesom izdelave in po njem. V celotni verigi SIJ-a delajo tudi številne ženske. Marjeta pove: Kot otrok si res nisem predstavljala, da bom kadar koli delala tukaj. Doda, da tudi njen mož dela v železarni.
Pogovor presekam z vprašanjem. A lahko rečem, da bi bila identiteta Koroške povsem drugačna brez železarske industrije? Odgovorijo: Da. Železo je izoblikovalo to dolino! Če ne bi bilo fabrike, bi se veliko ljudi odselilo, ti kraji bi bili zelo majhni. Vinko doda: Pa ni bila samo služba, je bilo tudi navezovanje stikov, veliko druženja. Še sedaj grem kdaj na različne dogodke, tudi športne. Nismo samo sodelavci. Se tudi povezujemo. Nadaljujem. Vinko, kaj občutite, ko pogledate nazaj na dolgo družinsko pot v železarstvu? Vinko: Že moj dedek Matevž, rojen leta 1882, si je z denarjem iz železarne zgradil hišo. In tudi penzijo je dočakal. In tudi jaz sem nam zgradil hišo, ta varen dom, kjer smo sedaj. Hišo sem začel graditi pri devetnajstih letih. Nisem bogat, ampak sem neizmerno zadovoljen s tem, kar imamo. V njegovih besedah začutim ponos, med pogovorom pa ga včasih ujamem, kot da bi v sebi podoživljal čase, ko je še delal v železarni. Zato ga vprašam: Kako ste doživljali zadnji dan v službi, dan, ko ste odšli v penzijo? Nekaj trenutkov premišljuje in oriše zadnji dan. Na delo sem šel tiho in umirjeno, brez velikega pompa. Ko prispeš do cilja, si rečeš: dost’ je. In sem šel ven. Zelo pomirjen.
Dolg in izjemno prijeten pogovor se počasi bliža koncu. Vesel sem, da mi je sogovornike uspelo sprostiti, da smo lahko imeli odprt, iskren pogovor in da sem imel možnost začutiti njihov ponos na – ne samo železarno, ampak na celotno okolico, v kateri živijo. Vinko, ko tudi sam začuti, da se pogovor počasi zaključuje in da že vstajam s stola, prekine trenutek tišine in reče, da mi mora povedati še deset zapovedi muzikantov, ki se jih je domislil na svoji glasbeni poti. Bil je član ansambla Ravenski kovinarji. Vsi iz skupine so seveda delali v tovarni.
Deset zapovedi za dolgo življenje:
Lenoba je pol zdravja.
Smeh je pol zdravja.
Kar lahko danes storiš, lahko tudi jutri.
Počivaj čez dan, da boš ponoči lahko spal.
Ljubi svojo posteljo kot samega sebe.
Če te kdaj prime, da bi delal, usedi se v kot, da te mine.
Ne išči izgubljenega veselja do dela.
Rodili smo se utrujeni, in živimo za to, da počivamo.
Dokler nas tako plačujejo, tudi tako delamo.
Kdor ne dela, mu ne najdejo napake v delu, zato zasluži nagrado.
Na koncu mi v roke stisne še vizitko iz leta 1977. Poslovim se in odpeljem. Ko z avtom zapeljem na cesto, upočasnim in med vožnjo spremljam potko ob cestišču, po kateri je Vinko pešačil v železarno. Po nekaj minutah me pripelje do železarne. Tako kot je Vinka dolga leta.