Ob častitljivi 60-letnici naše male mature so me sošolke nagovorile, da kot arheolog na kratko predstavim najstarejšo zgodovino našega kraja in okolice, o kateri v času šolanja nismo kaj prida izvedeli. Če se prav spomnim, smo pri pouku zgodovine le kratko omenili obstoj rimske vile v Grobelcah, to pa je bilo tudi vse. Med najstarejšimi učitelji se je izkopavanj dr. Frana Lorgerja spominjal predvsem prof. Viktor Rom, takratni ravnatelj naše šole. Pozneje, ko sem že študiral arheologijo, mi je to večkrat omenil, še posebej pa mu je ostal v spominu obisk evropskih arheologov leta 1935, ki so na ekskurziji po takratni Jugoslaviji obiskali tudi Lorgerjevo izkopavanje rimske vile v Grobelcah. Povedal mi je, da je prisostvoval njihovim debatam na terenu, a ni razumel veliko: gospodje so se med sabo namreč pogovarjali v latinščini!
Skratka, o najstarejši zgodovini Šmarja nismo vedeli veliko, v povojnem času obnove pa se je vedno bolj izgubljal tudi spomin na Lorgerjeva raziskovanja. Sam sem se po končanem študiju kmalu zaposlil na Inštitutu za arheologijo pri SAZU, kjer je bila ena izmed mojih prvih nalog t. im. arheološka topografija Slovenije, torej preverjanje redkih starejših podatkov o arheoloških najdbah kot tudi iskanje novih najdišč. Glede na to, da se je akcija takrat šele začenjala, sem lahko izbral območje, kjer naj bi opravljal terenske preglede. Pravilno domnevate, da sem se odločil prav za vzhodni del celjske regije, ki je obsegal šmarsko območje, in večji del prostora med Savinjo, Savo in Sotlo.
Bival sem doma in se vsak dan odpravil peš ali z avtobusom do določenega kraja in potem sistematično preiskoval posamezne sektorje. V akciji, ki je trajala nekaj let, sem na terenu delal pretežno v zgodnji spomladi, ko je vegetacija omogočala boljšo vidljivost, njivske površine še niso bile obdelane, pa tudi trava ni bila visoka. V teh obhodih sem preveril in hkrati dopolnil mnogo že prej znanih najdišč, hkrati pa odkril tudi nekaj sledov starejših prazgodovinskih gradišč, ki prej niso bila znana. In prav nekaj teh najstarejših poselitvenih jeder v najbližji šmarski okolici nekoliko podrobneje predstavljam, saj jih le redki poznajo.
Najzgodnejše ugotovljene arheološke najdbe v šmarskem območju so različne kamnite sekire in kopače, ki so bile priložnostno odkrite ob poljedelskih delih. Tehnika, v kateri so izdelane (glajene površine v primerjavi s starejšimi paleolitskimi), je značilnost mlajšega kamenega obdobja ali neolitika (okoli 5000 – 2500 pr. n. š.), pogosto pa so jih uporabljali še mnogo pozneje. Nam najbližje so poznane iz Kačjega dola, Mestinja, Lemberga, Kamenika, Slatine pri Ponikvi, Žusma in Vodenovega. Pri teh najdiščih gre pretežno za izgubljeno orodje, le na dveh mestih bi smeli domnevati, da so bili ljudje dalj časa nastanjeni (Vodenovo, Lemberg).
Ob koncu bronaste in začetku železne dobe, torej okvirno med leti 1000 in 800 pr. Kr., nastanejo prva zanesljivo prepoznana poselitvena jedra, utrjena gradišča, ki so bila z manjšimi presledki poseljena v starejši in mlajši železni dobi, na nekaterih pa so prebivalci dočakali tudi čas rimskih osvajanj v prvem stoletju pr. Kr. Zgrajena so bila na pretežno naravno dobro zavarovanih hribih, kjer so vrh utrdili z zemljenimi okopi ali kamnitimi nasipi in deloma s palisadami. V najbližji šmarski okolici so bila odkrita tri tovrstna prazgodovinska selišča, Osovnica nad Pijovci, Gradišče pri Vodenovem in Sv. Miklavž nad Sotenskim, ki se jim nekoliko dalje vstran pridružujeta še dvoje gradišč ob vznožju Boča, Gradišjek nad Zagajem pod Bočem in Mali Drevenik nad Gabrovcem pri Kostrivnici. Vsa so slabo poznana, saj na njih še niso bile opravljene sistematične raziskave. O njihovi starosti pričajo le skromne površinske najdbe, na zunaj pa jih zaznamujejo predvsem deloma še dobro vidni obrambni okopi. O poselitvi znotraj gradišč ne vemo veliko: bližnji, a mnogo bolje raziskani Rifnik pri Šentjurju pa vendar omogoča vpogled v takratno preprosto leseno bivalno arhitekturo v teh krajih kot tudi v način pokopavanja. Vse to je mogoče videti v Muzejski zbirki Rifnik v Šentjurju kot tudi v Pokrajinskem muzeju Celje.
Vsa tri »šmarska« gradišča so bila odkrita mnogo pozneje kot sledovi rimskih vil v dolini nad šmarskim potokom.
Na prvo, Gradišče pri Vodenovem, je opozoril moj oče, ki je imel v življenju ob fotografiji različna zanimanja in je med drugim tudi pozorno spremljal Lorgerjevo izkopavanje. Ko je fotografiral neko poroko v petdesetih letih na Vodenovem, je poizvedoval po starinah in od mladega fanta (Jaka Jagodič, brat naše sošolke) izvedel, da so pri rigolanju vinograda našli neko kamnito orodje in stare črepinje. Oče je najdbe takoj nesel v celjski muzej, kjer mu je arheolog Lojze Bolta povedal, da sodijo v prazgodovinsko obdobje. Oče se je nad tem tako navdušil, da je arheologa prosil za dovoljenje, da je na pobočju hriba izkopal manjšo sondo, v kateri je našel še dodatne zanimive drobce prazgodovinske keramike, ki jih danes hrani celjski muzej. Prvi opis najdišča sem po očetovem pripovedovanju in ogledu napravil kar sam leta 1962 in ga objavil v šolskem časopisu Šmarski rod, ki ga je ilustriral pozneje uveljavljeni umetnik Stane Jagodič. To je bil tudi moj prvi stik z arheologijo!
Na odkritje drugega najdišča je bilo treba počakati nadaljnjih dvajset let. V okviru omenjenih topografskih raziskav sem takrat že kot arheolog, skupaj s še vedno za arheologijo vnetim očetom, obiskal v avgustu leta 1976 Sv. Miklavž nad Sotenskim, ki sem ga sicer površno že poznal z izletov in lovskih veselic na njem, a nisem slutil, da je na hribu z vinogradi in daleč vidno cerkvijo tudi pomembno gradišče. Ko sva si ogledovala potek ceste, ki je bila malo pred tem zgrajena na severni gozdni strani hriba, sem v profilu izkopa zasledil kamnit in zemljen prazgodovinski nasip, hkrati pa so tam ležale številne črepinje, ki so omogočale okvirno datacijo v zgoraj nakazani čas konca bronaste in v železno dobo (halštatsko obdobje). Površina na vrhu hriba znaša približno 1,16 ha. Velikost in lega nad plodno dolino ga označujeta za najpomembnejše gradišče v šmarski okolici. Ko sva se po odkritju vsa vesela vračala s hriba med vinogradi na južni strani, sva se ustavila pri hiši, pred katero je sedela stara ženica. Oče, ki jo je bežno poznal, je hitel pripovedovati:« Veste, zgoraj na hribu so ljudje živeli že tisoč let pred Kristusom!« Ženica, ki je slabo slišala, pa je to potrdila: »Ja, ja, Čanžeki, Čanžeki«!
Zadnje izmed šmarskih gradišč je bilo odkrito na hribu Osovnica nad Pijovci. Na hrib sem bil pozoren že prej, saj je bil v ljudskem izročilu označen kot eden izmed sedmih lemberških gradov. Glede na to, da sem v Lembergu leta 1977 že opravil manjšo raziskavo na Figožarju, kjer smo odkrili sledove manjšega gradu iz časa med 11. in 14. st., sem pomislil, da utegne biti kaj podobnega tudi na Osovnici. Natančnejši pregled hriba je razkril, da gre za dokaj nenavadno oblikovano gradišče z dolgim ozkim platojem in deloma vidnimi bivalnimi terasami. Skromne črepinje potrjujejo obstoj manjšega prazgodovinskega gradišča, ni pa bilo na njem nikakršnih sledov srednjeveškega gradu.
Toliko o najstarejših poznanih naselbinah. V rimskem obdobju, ko ni bilo več potrebe po utrjenih seliščih na visokih hribih, so znova oživele naselbine v dolinah. Poleg rimskih mest kot temeljnih upravnih in civilizacijskih enot so bile na podeželju razpršene številne t. im. rimske vile, pravzaprav velike bivalno–gospodarske enote. Lastnik, ki se je sicer največ časa zadrževal v mestu, je imel v vili reprezentančno bivalno zgradbo, okoli pa so bile razvrščena druga manjša bivališča, kopališče, različne gospodarske zgradbe in skladišča. No in prav v Šmarju sta bili po zaslugi dr. Frana Lorgerja delno raziskani dve takšni vili, od katerih je tista iz Grobelc še posebej imenitna in primerljiva z najbolj bogatimi vilami v provinci Norik. Dobro je poznana v strokovni literaturi, poljudno pa je bila predstavljena v knjižici, ki jo je izdala šmarska knjižnica leta 2019 in opisuje podrobneje vsa Lorgerjeva izkopavanja v šmarski okolici kot tudi v Celju in Savinjski dolini.
