Okrešelj, 1917

Prišli so zvečer v precejšnjem številu. S seboj so imeli nekega ma­jorja, ki je pešal ter ostal pri slapu. Na njihovo prošnjo sem ga šel iskat in sem ga pripeljal v kočo; pa bi bil pametneje storil, če bi ga bil pustil tam, kjer so ga Celjani odložili. Spravili so se v obednico ter do zgodnjega jutra popivali in razgrajali. Najhujše se je drl major. Poslal sem oskrbnico k njim, da bi jih pomirila. K »Sollen s ‘runter kommen und mitsaufen,;’ je kričal major, da sva ga v spalnico slišala. Če bi bili samo peli, bi jih človek še pre­našal, pa so si bili takt z rokami in nogami. Šele ob jutranji zarji so se utrudili in odšli v podstrešje k počitku.

 

Mlakar spomini PV 1936

 

 

»Parce mihi, domine! Gospod, odpusti mi. V potopisu Mesečnik v planinah je res jedra komaj za dobro stran, vse drugo je »lupina«. Ko mi je pa moj prijatelj in urednik Planinskega vestnika tako laskavo pisal, da ne sme biti brez mene 21. letnika! Spravil me je v veliko zadrego, ko nisem imel pripravljene tvarine. Kaj sem hotel storiti? Ali naj bi bil popisal turo na Čomolungo, ko sem pa v vojnih letih in prva leta po razsulu hodil samo po domačih gorah’ In tako je moral ubogi Lojze igrati mesečnika, Martin pa kure krasti.«

Janko Mlakar, Iz mojega nahrbtnika, MK 1972

 

 

 

MESEČNIK V PLANINAH

 

Morda mi ne boste verjeli, pa nič ne de. Toda pomislite, da se na svetu marsikaj dogaja, česar si ne moremo razložiti. — Katerega leta se je zgodilo, kar vam hočem sedaj pripovedovati, ne vem, ker se v onih groznih časih svetovne vojske nisem brigal za da­tum in sem čakal samo dne, ko bo konec krvoprelitja.

S prijateljem Lojzetom sva sedela v vinogradu nad poljčanskim kolodvorom in prisluškovala grmenju topov, ki je bobnelo od soške fronte sem.

»Janko, ako ti je všeč, pa pojdiva v gore. Tam se vsaj za ne­kaj dni izogneva veselim in žalostnim, resničnim in lažnivim no­vicam ter pozabiva na to grozno vojsko. Zdi se mi, da moji živci niso več v redu. Napor in samota mi bosta dobro dela.«

Tako je govoril Lojze, žalostno potegnil iz pipice, v kateri je imel namesto tobaka nabasano orehovo listje in tavžentrožo, ter koprneče zrl tja v daljavo, kjer je slutil Savinjske planine.

Ker se je tudi meni zahotelo po gorskem zraku in miru, sem rad sprejel njegov predlog in tako sva se že naslednji dan odpe­ljala proti Celju. V Rečici na Paki sva dobila k sreči voznika in še isti večer sva se zatekla pod gostoljubno streho ljubenskega župnišča. Postrežljivi hišni gospodar (Dekorti) naju je dal drugo jutro za­tegniti v Luče. Tam sva se pa obremenila vsak s svojim precej rejenim nahrbtnikom in jo mahnila proti Solčavi.

Pot ob bistri Savinji je bila lepa. Bila bi pa še lepša, če bi ne bilo tiste teže na hrbtu, ki me je kar tiščala k tlom. Imela sva namreč s seboj jedi in pijače za cel teden. Ko mi je Lojze tlačil vinske steklenice v nahrbtnik in sem jaz kot najboljšo pijačo začel hvaliti bistro planinsko studenčnico, je rekel: »Horacij piše: ,Vino pellite curas.’ To se pravi po naše: ,Z vinom belite kure’. Ker imaš nekaj kur v nahrbtniku, moraš vzeti tudi vino.« (v resnici gre za lat. izrek, ki v prevodu glasi »vino odganja skrbi«)

Jaz sicer ne preziram ne dobrega grižljaja ne dobrega požirka. Toda, tam na vroči cesti ob hladni Savinji sem pa skoraj obžalo­val, da nisem »stradalni umetnik«.

Po dveurni hoji prideva v Solčavo, kjer si privoščiva daljši počitek. V neki gostilni — imena ne vem več — se rešiva nahrbt­nikov in sedeva na klop.

»Janko,« pravi Lojze, »poglej, če imaš še nahrbtnik na hrbtu; dasi ga vidim pred seboj na tleh, se mi vendar zdi, da ga še nosim. Očitno je, da imam vse živce razklane.«

»Meni se godi prav tako,« mu odvrnem. »Veš, Lojze, midva sva za nič človeka. Tale kratka pot — pa naju tako zdela! Kje so časi, ko sva hodila po Švici in Tirolah ter natovorjena kakor mule skakala čez ledeniške razpoke! Krušne karte in življenje po vojnih paragrafih, to dvoje vzame človeku vse moči. Kar čutim, da ni­sem več za naporne ture. Na Okrešlju bova ležala na trati in praznila nahrbtnike. Kadar bodo kure »zabeljene« in pojedene, se vrneva domov, ti tod nazaj, jaz pa čez Kamniško sedlo.«

»Res je,« de nato Lojze, »na tej poti se nisva izkazala, toda po­jutrišnjem bo že bolje. Potem pa pojdeva skozi Turški žleb na Turško goro, nato pa čez Brano na Kamniško sedlo. Drugi dan pa čez Planjavo na Ojstrico; od tam pa, kakor bo kazalo.«

»To storiš prav lahko, ako ti ta izprehod dovolijo tvoji raz­klani živci. Moja najtežja tura bo pa čez sedlo in Bistrico v Kam­nik. Sedaj pa pustiva ta malo tečni pogovor in se lotiva česa bolj tečnega, da si na ta način olajšava tudi nahrbtnika.«

Če druge ne, vsaj zadnje besede so bile Lojzetu pogodu. In tako se je zgodilo, da je prišla ena kura ob svoje zadnje noge in pred­nje perutnice; kajti v gostilni nisva mogla razen klopi nič dobiti.

Popoldne odrineva naprej. Bila je prava julijska vročina. Na travnikih so sušili seno otroci, žene, dekleta in starčki. Ko sva šla mimo, so prenehali z delom in naju, naslonjeni na grablje, molče gledali.

»Naši fantje in možje trpe v strelskih jarkih, mi se trudimo doma, vidva pa zapravljata po nepotrebnem čas in moč po gorah.«

Ta očitek sem bral v njihovih pogledih in tesno mi je postalo pri srcu… Pospešil sem korake, da bi hitreje ubežal tem pogle­dom, in kar lahko mi je postalo, ko se je pred menoj odprla Logarska dolina. Morebiti niso tako mislili in sem bral v njihovih očeh svoje misli. V tistih časih sem namreč večkrat zahvalil Boga, da sem podedoval od očeta krojaško težo, sicer bi se ne bil upal med sestradane ljudi.

»Glej, Janko,« mi je skušal odpoditi žalostne misli Lojze, »tu na desno se pride v Matkov kot. Nekoč sem šel ponoči tod čez na Koroško. Hodil sem kar spe, dokler nisem treščil v mlado smreko, da sva se oba stresla. Bilo je prav o polni luni.«

»Kaj si mesečen?«

»Mesečen? Mislim, da ne. Pač, včasih me je luna že malce vzdignila. Pa od tega je že dolgo.«

Nato sva se pogovarjala o somnambulizmu, hipnotizmu in raz­nih drugih »izmih«, da nisva vedela, kdaj sva prišla mimo Plesnika do Logarjeve planine. Tu odloživa in leževa na zeleno trato h kratkemu počitku.

Pred nama, v sklepu doline, so stali v lepi nekoliko zaokroženi vrsti sivi orjaki, nemo in grozeče. Njih obronki so se ostro črtali na temnomodrem obzorju in na bokih se jim je še tu in tam belil sneg. Tišino je motilo le šepetanje vetra, ki je pohiteval nad trav­natimi bilkami in se poigraval z vrhovi samotno ali v majhnih gručah stoječih jelk.

»Moj Bog, kako je svet lep in kako sladak je mir, ljudje se pa pobijajo ko zveri!« vzdihne tovariš.

»Prosim te, Lojze, molči o tem!«

In res nisva potem omenila vojske niti z najmanjšo besedico ves čas, kar sva bila v gorah.

Ko sva prispela mimo Rinke na Okrešelj, se je začelo že večeriti. Frischaufov dom in pastirske koče, vse je bilo prazno in zapuščeno. V domu sva našla odprto vse, kar sva potrebovala, obednico, kuhinjo in eno sobo z dvema posteljama.

Po večerji sedeva pred hišo. Bila je krasna mesečna noč. Polna luna je svetila, da se je vse natanko razločilo, kakor bi bil dan. Mrki stražniki na desni in levi so se mi zdeli, kakor bi bili s sreb­rom okovani, tako krasno se je razlivala mesečina po njih stenah in plazovih.

»Torej skozi Turški žleb ne greš?« pretrga Lojze molk in upre oči na Turško goro.

»Ne, kvečjemu grem pogledat tja na Savinjsko sedlo, kjer še nisem bil, drugače se pa ne ganem s planine. Moj Bog, kaj se pa hočeš plaziti in potiti po plazovih in skalah? Kaj ni tu dovolj mirno in prijetno? In odkrito povedano, jaz — jaz sem se odvadil in zdi se mi, da nisem več za naporne ture.«

»No, bomo videli!« —

Ker v spalnici nisva zaprla oknic, nama je luna vsipala vanjo kar na gosto svoje žarke. Okrog polnoči me zbudi škripanje vrat. Odprem oči in vidim, da je tovariševa postelja prazna. Kmalu nato zaškripljejo hišna vrata. Urno planem kvišku in se ozrem skozi okno. Nepričakovan prizor! Po zeleni trati stopa Lojze v srajci dopetači in s čevlji na nogah. V desni vihti cepin, levico pa drži iztegnjeno pred seboj, kakor bi iskal pota. Hitro se za silo oblečem in hitim za njim.

»Lojze, za božjo voljo, kam pa greš? Pa vendar ne na Turško goro? Ura je še malo prezgodnja in tudi tvoja oprema ni povsem za visoke ture.«

Toda Lojze se ni zmenil za moje klice. Kar plaval je po mese­čini, kakor bi hotel iz čevljev, ki so ga na videz tiščali k tlom, mesecu naproti. Ko ga dohitim, ga zgrabim za roko in krepko stresem.

»Nesrečnež!« zakriči na ves glas in pade kakor snop na travo. »Zakaj si me zbudil? Malo bi se bil izprehajal po planini, potem bi pa zopet šel nazaj v posteljo in spal naprej. Ako me kdo zbudi, kadar me luna nosi, mi zelo škoduje na živcih.«

»Seveda izprehod ti bi pa ne bil škodoval! Vstane s postelje, natakne čevlje in vzame cepin, pa je napravljen za turo v hladni noči! Tega se pa nikar več ne boj, da bi te še kdaj budil. Zaradi mene lahko podnevi spiš, ponoči pa delaš ture na Turško, na Mrzlo ali pa na kako drugo goro. Boš še laglje gor prilezel, ker te bo luna nosila. Jaz pa grem rajši v podstrešje spat, ker nisem prišel zato na Okrešelj, da bi najprej poslušal tvojo godbo na nos, potem pa lovil mesečnike po planinah.«

»Nikar se ne huduj! Jaz ne morem pomagati, če me je zopet napadlo. Morda je to vzrok, ker sva se včeraj pogovarjala o somnambulizmu.«

Tako me je miril Lojze in me pregovarjal, da bi ostal v spalnici; toda ni me preprosil. Vzel sem odeje in sem si postlal na pod­strešju, kjer sem v tihoti in miru, ki sta tu vladala, kmalu sladko zaspal……..

 

Bilo je kako uro pozneje, ko se zopet prebudim. Grem dol in vidim, da so vrata v spalnico odprta. Hitro pogledam noter. Lojzeta ni bilo nikjer in cepina, njegovega najboljšega prijatelja, tudi ne. Pogledam skozi okno, če bi ga kje ugledal ali zaslišal nje­gove stopinje. Toda zastonj sem prisluškoval. Vsa planina je počivala v objemu smrtne tišine.

»Kaj pa, če ga je luna nesla proti Turškemu žlebu?«

Ta misel mi je šinila v glavo in me ni več izpustila. V tem pri­meru mi ni drugega kazalo, kakor iti za njim. Urno se napravim, pomečem najpotrebnejše v nahrbtnik — Lojzetov je počival v kotu pri postelji — in odhitim na lov za mesečnikom. Po kratkem iskanju sem takoj spoznal, da jo je mahnil po planini na­vzgor, ker sem samo tu zasledil odtise njegovih s podkvicami oboroženih čevljev.

Bilo je svetlo kakor podnevi; po vsej okolici, po planini in gorah se je razlivala srebrna mesečina. Toda jutranji hlad in ugašajoče zvezde so že naznanjale, da se pripravlja mlado jutro na zmagoviti pohod. Ko sem zagledal nad seboj ovinke steze proti Turškemu žlebu, so se pokazali prvi zlati pasovi na obron­kih gora.

Napeto prisluškujem, če bi slišal kak ropot v žlebu, a zaman; povsod je vladala gluha tišina. Sledovi podkvic pa so kazali naravnost v žleb; Lojze je torej moral biti na vsak način v njem, ako ga je luna takrat odnesla, ko sem slišal ropot v hiši. Kličem m kličem, toda nihče se mi ne oglasi.

Po strmem produ pridem kmalu do žleba. Bil je ves napolnjen z globokim snegom. V njem zagledam takoj Lojzetove stopinje. Sprva je lezel naravnost po snegu navzgor. Sčasoma pa se je na­veličal utrudljivega in zamudnega sekanja stopinj; zato je krenil k steni, kakor hitro se je pokazal prvi klin iz snega.

Tudi jaz sem ga posnemal. Pot je bila zelo nerodna. Večina držajev je bilo še v snegu; kar pa je bilo kopnih, zlasti tistih za noge, so bili zakrivljeni in tako opolzli, da na njih nisem našel varne stopinje. Parkrat sem moral višje v skale, kar ni bilo po­sebno prijetno, ker so bile prevlečene z ledom. Proti koncu je šlo nekoliko laže.

Ko stopim iz žleba na prosto, zagledam pred seboj — Lojzeta. Sedel je na gladki skali in zadovoljno vlekel iz pipe — pravi c. kr. tobak, ki ga je vzel s seboj za bolj slovesne priložnosti.

Ko zasliši moje stopinje, se ozre, vzame pipico iz ust in pravi: »Dobro jutro,« to pa tako ravnodušno, kakor pozdraviš znanca, ki ga srečaš vsak dan na istem mestu na ulici.

»Za božjo voljo, kako pa prideš sem?« vzkliknem napol vznevoljen, napol vzradoščen; »kaj te je res luna privlekla gor?«

»Kako pa, luna, luna. Kdaj me je vzdignila, ne vem, in kako sem prišel v žleb, tudi ne vem. Samo toliko vem, da sem se pre­budil šele na tistem mestu, ko nisem mogel več naravnost naprej. Mislim, da je tudi tebe tam trdo imelo. Jaz sem moral poprej presekati precejšnjo opast, preden sem mogel dalje. Sicer pa, kaj sem hotel storiti, ko sem bil že blizu vrha! Nazaj mi ni kazalo, zato sem šel naprej. Zares, nekoliko mesečnosti ni nič napačnega. Vstaneš in prideš do najzanimivejšega dela ture nezavestno in brez vsakega truda, kakor bi te res luna nosila. O tem zanimivem pojavu lahko napišeš lepo razpravo; če po svoji navadi kaj prideneš, te ne bom izdal. To naj ti bo za nagrado, ker si prišel za menoj. Pohvaliti te moram tudi, ker si vzel nahrbtnik s seboj, vidim, da ni prazen. Jaz sem se sicer preskrbel s čutaro vina, toda pijača se na prazen želodec ne prileže posebno. Zdi se mi pa, da sem vendar parkrat potegnil iz nje med potjo, ko sva z luno ho­dila. Sedi no, in pokaži, kaj imaš v tisti bisagi!………«

 

Ojstrica se mi je bolj in bolj bližala in zdelo se mi je celo, kakor bi bilo nekaj živega na vrhu. Da bi hitreje prišel na vrh, sem si izbral marsikatero krajšnico; le škoda, da se je slednjič skoraj vsaka izkazala kot daljšnica. Ko se mi že blizu vrha sproži nekaj skal pod nogami, se prikaže nad menoj Lojze z uro v roki in mi zakliče: »Hitro, Janko, le hitro, imaš že pol ure zamude, in kosilo bo vse prestano!«

»Bog te živi! Lepo si naredil, da si prišel za nama,« me pozdravi Martin, ko pridem na vrh.

»Zato sta pa vidva toliko grše naredila,« odvrnem mu s temnim obrazom. »Takole po tatinsko brez vsakega slovesa oditi, je li to prijateljstvo? Nikdar več …«

»Stoj, Janko!« me prekine Lojze, »in ne sodi prehitro! Povej mu ti, Martin, kako in kaj, meni tako ne bo verjel!«

»Dobro,« pravi ta, »sedi semkaj, to je najlepši prostor in poslu­šaj! Res je, pobrala sva jo kar natihoma; toda tega je kriv mesec — pri njem se pritoži. Sanjalo se mi je, da delam maturo. Tu zarohni predsednik nad menoj: ,Gospod kandidat, kako se predrznete priti v tako pomanjkljivi obleki pred to veleučeno komisijo!’ Jaz se ves prestrašen pogledam in vidim, da sem v sami srajci. Hitro se obrnem in planem iz sobe, kajti sram me je bilo in začelo me je tudi zebsti. Tu se — prebudim. Silno se začudim, ko zapazim, da sem na snežišču pod Planjavo. Pred menoj je ko­rakal Lojze, počasi z umerjenimi koraki kakor po glavni cesti. Očividno je še spal. Mesec naju je oba vzdignil in nesel proti Ojstrici. Ko sva prišla čez plaz na trdna tla, sem zbudil tudi Lojzeta. Ta se pa ni nič čudil, marveč je bil hud, ker nisem pu­stil, da bi ga bil mesec nosil vsaj do vrh Planjave. Vidiš torej…«

»Od kdaj si pa tudi ti postal mesečen?« prekinem tu Martina.

»O, to bolezen imam pa že dolgo,« mi odvrne smeje se, »zato imam tudi doma oknice iz pločevine, da me mesec ne ukrade……….«

 

»No, ali si slišal? Ako še ne verjameš, da naju je mesec nesel na Planjavo, nisi več najin prijatelj, marveč nejeveren Tomaž. Kako le moreš misliti, da bi prijatelja prijatelja tako potegnila?«

Sedaj mi ni drugega kazalo kakor ostati prijatelj ali pa nejeve­rni Tomaž. Ker sem se odločil za prvo, smo se tisti dan jako dobro imeli na Ojstrici.

Nameraval sem sicer popoldne v Bistrico in se drugo jutro vrnili v Ljubljano, pa sta me tovariša zvabila s seboj na Moličko planino in od tod nazaj na Štajersko. Zlasti Martin mi je branil domov, češ da je dobro, če je poleg dveh mesečnikov kdo, nad katerim nima luna oblasti………

 

Ko pridemo na Moličko planino do Kocbekove koče, jo najde­mo zaprto z žabico, sicer pa odklenjeno. Lojze se je hotel spra­viti nad žabico, ali jasneje rečeno, vlomiti, pa sem mu jaz branil, ker sem moral kot odbornik OD (Osrednjega društva) SPD pa­ziti na red in snago v gorah. Seveda sem mu svoje stališče tudi pojasnil.

»Kaj bom zato pod kapom ležal, ker si ti odbornik?« je dejal nejevoljno.

»Lepo te prosim, Lojze, kako morem dopustiti, da se vpričo mene, odbornika OD SPD, vlomi v kočo Savinjske podružnice SPD. Kako naj jaz to zagovarjam v odboru OD? Saj je tako že takle ubog odbornik kriv vseh nerednosti, ki se zgode v gorah in dolinah. Ako se kak nerodnež pobije ali če dimnik ne vleče, ako so postelje trde, planike potrgane ali če je slabo vreme, takoj se vse obrne na slučajno navzočega odbornika SPD, češ ali vidiš, kaj se godi, pomagaj, čemu si pa odbornik!«

»Veš, Janko,« se oglasi Martin, »meni se zdi, da tale žabica slabo zapira. Toliko že lahko pustiš Lojzetu, da jo malo preštu­dira, saj veš, da je veščak v odpiranju ključavnic, zapahov, ža­bic in kar je še takih zapiralnih priprav. Bomo videli, če kdo lahko vlomi v kočo.«

Še preden sem utegnil premisliti, ali naj dovolim vlom, je imel Lojze že izdrto žabico v roki.

»No, vidiš,« je rekel, »ah je sploh to kak vlom? Saj je bila koča prav za prav odprta. Takale žabica ali pa nič. Boš vsaj videl, kako bom jaz jutri zaprl. Sedaj pa kar noter, tu preveč vleče, jutri bo še dež!«

Ko stopimo v kočo, nam vlaga kar puhne v obraz. Jaz se po stari navadi takoj spravim nad kuho. Nekaj časa se je sicer ka­dilo, a polagoma sta se dim in vlaga skadila skozi okna. Po ve­čerji smo sedli poleg toplega ognjišča. Ker je za kočo ležal še debel sneg in je razsajal hud veter, nam je bilo skoraj mraz.

Martin si je privoščil pol trabuke, drugo polovico je pa Lojze zrezal v pipico in zadovoljno puhal iz nje.

Martin, ti si pa res dobra duša. Takale trabukica je vendar nekaj drugega kakor tavžentroža ali oreh. Ako pridem zaradi srbskih kocev v ,prežon’, me najbolj skrbi, če bom moral pipico pu­stiti zunaj……..«

 

Lojze je dobro prerokoval. Krvovardeča zarja nam je drugo jutro obetala dež. Bilo je sicer še sončno, toda že so se raztegovali tu in tam po jasnem nebu debeli oblaki, težki in polni, ka­kor velikanske gobe, ki komaj še drže vodo. Zato se nismo dolgo obotavljali. Lojze je žabico tako pritrdil, da je bila po njegovem mnenju kos vsakemu cepinu, nato pa odrinemo proti Lučam. Ker smo čez Jeruzale in Robanov kot že hodili, smo se namerili proti Planinšku.

Ko pridemo na sedlo med Črni in Veliki vrh, se ozremo še enkrat proti Ojstrici, ki je med tem že pokrila precej temno kučmo, izpod katere je včasih nejevoljno zagodrnjala. To nas je spravilo kar v dir. Bilo je jako soparno in z Lojzetom je bil pravi križ. Če je le zaslutil kje v bližini vodo, je hotel lokati, in tako smo se brez potrebe med potjo veliko zamudili, oblaki pa so se bolj in bolj zgoščevali. Ko smo prihiteli v prijazno dolinico Vodole, so nam že poslali malo plohico, menda za vzorec.

Nekoliko časa povedrimo v pastirski bajti, potem pa jo mah­nemo naprej. Precej huda strmina nas pripelje »Pod Klanec« in kmalu potem pridemo na Lasen, od koder zagledamo pred seboj lepo Planinškovo posestvo. S svojimi gospodarskimi poslopji je podobno naselju. Pri hiši je globok vodnjak, v katerem se nabira kapnica, ker ni nikjer v bližini vode. Lojze si jo seveda privošči v obilni meri. Jaz je nisem pokusil, dasi jo je zelo hvalil.

Sploh pa Lojze ni posebno izbirčen glede vode. Ko me je nekoč peljal iz Poljčan čez hribe v Rogatec po bližnjici, ki se je izkazala dve uri daljša kakor velika cesta, prideva do čisto navadne luže sredi močvirnatega travnika. Lojze seveda takoj potegne iz žepa kozarec, ki se ga tako zvesto drži kakor pipe, in začne piti.

»Nikar ne pij te brozge; saj vidiš, da je luža, ne pa živa voda,« mu pravim jaz.

„Kako da bi ne bila živa, ko je pa toliko žabic notri,« mi prijaz­no odvrne in pije dalje.

Ker je za Ojstrico parkrat nekoliko glasneje zagrmelo, se nismo pri Planinšku nič mudili, marveč smo hiteli kar naprej. Na robu visokega praga nad kmetom Kladnikom zagledamo že prijazne Luče. Bil je pa tudi zadnji čas. Zakaj tiste gobe, ki so zjutraj še posamezno visele na nebu, so se sčasoma združile v eno velikansko gobačo, ki jo je deževni bog Jupiter Pluvius jel tako ožemati, da je kar curkoma lilo iz nje……..

 

Zares, prav lep teden smo preživeli v Savinjskih planinah.

To sem pa trdno sklenil, da ne pojdem z Lojzetom in Martinom nikamor več o polni luni, marveč samo o mlaju ali kvečjemu še o prvem in zadnjem krajcu…

 

Janko Mlakar, PV 1921