Ob prihodu v Ljubljano si je Levstik hitro in brez težav našel primerno družbo.
Na stalni razstavi v spominski sobi je predstavljena fotografija, ki jo je Levstikov prijatelj Stane Vrhovec naslovil BRUMNA BRATOVŠČINA „LAVRETANSKIH LITANIJ”. Na njej je ovekovečena družba prijateljev okrog leta 1910. Poleg te dragocene fotografije, ki je ohranjena v zapuščini, je mnogo pričevanj o Levstikovem življenju v Ljubljani po letu 1904. Največ je o tem obdobju dosedaj pisal dr. I. Grdina
V BABILONU SVOBODE
Leta 1906 je z izkupičkom od prevoda Ponižanih in razžaljenih F. M. Dostojevskega odpotoval v Pariz, da bi si od blizu ogledal in občutil „Babilon svobode”, kakor ga je imenoval v svojem eseju (Ljubljanski zvon, 1907). V omenjenem eseju je iz neposredne izkušnje seznanjal Slovence z aktualnimi dogajanji v pariških kulturnih hramih.
Med bivanjem v Parizu je na pobudo O. Župančiča (Levstik ga je srečal na Dunaju, ko se je odpravljal v Francijo) od 3. januarja do 10. maja 1907 pisal dnevnik. (Ohranjen je v zapuščini, ki jo hrani domoznanski oddelek.)
Dve leti pozneje pa je izšel naslednji pomemben esej Poskus o lepem slovstvu pri Slovencih (Ljubljanski zvon, 1909), v katerem kaže vsaj nekoliko ambicije, formulirati tudi programske osnove za nadaljnji razvoj, ki ga je videl v sintezi vrednot moderne in realizma.
„Pesniki, umetniki, literatje in podobni idealneži navadno hrepene po solnčnem jugu, po sinjem morju, zlatih citronah, temnem lovorju in laških signorinah, bogme, potemtakem moja malenkost naposled še ni popolnoma izgubljena za vso nepopisno prelest in za vse vrline filistejskega življenja, kajti že izza prazgodovinske dobe moje pameti me domovina Rafaela, Michelangela, Macchiavela in Eretinca nikdar ni mikala tako, kakor sem hrepenel od nekdaj, da bi zagledal nekoč ponosno stolico vsega prosvetljenega sveta na bregovih Seine, tisti Pariz, o katerem je dejal že kralj Fran I.: ‘Paris, ce n’est pas une ville, c’est un munde!’ – Pariz ni mesto, temveč svet.”
Odlomek eseja „V Babilonu svobode” (Ljubljanski zvon, 1907)
