OLPERER
Po deževni noči v Dominikhutte je nastalo prav mokro jutro. Videl sem takoj, da bova prisiljena en dan počivati. Lojze je še spal in je hitel nadomestiti, kar je bil zvečer zamudil; jaz sem pa šel gledat na vreme. Oblaki so viseli zelo nizko in deževalo je še vedno prav izdatno. Gore in tudi vse stranske doline so bile skrbno zadelane. To pa gorečih turistov ni prav nič motilo. Odpravljali so se na vse strani, eni proti prevalu, drugi po dolini navzgor proti Mairhofnu. Kmalu sem ostal sam v obednici.
Lojze se je prigugal iz spalnice šele čez dobro poldrugo uro. Pomoli mi ključ pod nos: »Poglej, ključ od Olpererske koče! Sedaj sem jaz gospodar; če ne boš lepo priden, te ne spustim noter!«
»Kaj, ključ od Olpererske koče?« se začudim. »Kje si ga dobil?«
»Kje neki? S prijaznostjo dobi človek vse. Ko bi se tudi jaz tako držal kakor ti, bi morala prenočiti pod kapom. Horhager, posestnik te koče, ki pa zasluži ime hotel, je gospodar Olpererske koče, ki ni oskrbovana. Ko sem včeraj v kuhinji omenil, da greva na Olperer, so mi takoj ponudili ključ, dasi ga ne dajo gospodom, ki hodijo brez vodnika. Jaz pa sem ga takoj vzel, ker sem mislil, da odideva navsezgodaj na Olperer. Pri tem pasjem vremenu seveda ne moreva na to misliti; sicer je pa tudi že prepozno. Zato ti predlagam tole: najprej se malo pokrepčajva; potem odrineva v kočo, jutri pa na vrh.«
Meni je bil ta načrt prav všeč, še bolj pa ključ; kajti takrat še nisem bil navajen, visoko v gorah pod kapom ležati, in bal sem se, da se mi kurja očesa ne prehlade.
Ko se je okrog devete ure skoraj zvedrilo, odrineva po lepem cemprinovem gozdu proti koči (2385 m). Imela sva samo dve uri daleč………..
Stavba je še precej obširna, pa obsega samo en prostor. V poletnem času je z vsem dobro založena. Našla sva konzerve, različnih pijač, drva, petrolej, sploh vse, kar potrebujejo tudi razvajeni turisti. Kar porabiš, zapišeš v računsko knjigo, denar pa vržeš v nalašč za to pripravljeno pušico.
Lojze se je takoj spravil k štedilniku, mene je pa nagnal, da sem mu cepil drva. Sukal se je dostojanstveno kakor nadkuhar v hotelu »Bristol« na Dunaju. Priznati pa moram, da sva izvrstno obedovala. Opoldne sva imela riž na grahovki, jezik z aspikom in kruh s prekajeno svinjino; zvečer pa grah na riževki, aspik z jezikom in kruh s prekajeno svinjino, nazadnje pa še čaj. Tudi v kuharski umetnosti sem čez dan toliko napredoval, da mi je zvečer Lojze milostno dovolil kuriti in pomivati posodo………..
Iz globokega študija naju naenkrat prebudi glasno govorjenje, in takoj nato stopi v kočo četverica turistov z vodnikom. Bili so namenjeni čez Riepensko škrbino (2902 m) v Weryjevo kočo (2533 m) in so se prišli mimogrede malo pogret. Eden izmed njih, klicali so ga za profesorja, se je takoj spravil za mizo ter je spraznil nanjo svoj nahrbtnik. V njem je imel samo kamenje in rastline. Nato je hitel na vso moč lepiti majhne lističe na posamezne kamne in rože, obenem si je pa zapisoval njih imena in najdišča v precejšnjo knjigo, ki jo je bil izvlekel iz nahrbtnikovega žepa. Za vse drugo se ni prav nič zmenil. Niti čaja ni utegnil popiti, ki so ga mu bili tovariši ponudili, tako da se je moral naposled vodnik z njim »posiliti«………..
Ker je bila ura že tri proč, je moral kuharski učenec vstati, gospod nadkuhar so pa še obtičali pod odejo in so ukazovali kar iz postelje. Najprej grem pred kočo gledat tisto meglo, ki sem je bil že prejšnji dan sit do grla; nato zakurim in pristavim vode, iz katere sem imel po naročilu njihove nadkuharske milosti skuhati vrel krop. Ko se je to zgodilo, vstane tudi njihova milost, se ogrne v dve odeji, zmeša nekak pop in ga vlije v krop.
Toda kar je res, je pa res! Nikdar še nisem jedel tako dobre grahovke, kakor je bila tista, ki jo je kuhal Lojze tam gori pod Olpererjem.
Nato skuhava še čaj in se pripraviva na pot. S pospravljanjem sva porabila toliko časa, da sva zapustila kočo šele ob pol petih. Bilo je sicer še zelo temno, a hodila sva veliko varneje kakor pred par dnevi skozi Vintl. Prav nič se nama ni bilo treba bati, da bi zašla na kako dvorišče, kjer prežijo psi na nočne vasovalce. Do snežišča sva porabila komaj eno uro. Sneg je bil, hvala bogu, trd in hodilo se je z lahkoto.
Ker se je nad nama vedno bolj svetilo, sva jela upati, da prideva še iz megle. To naju je tako navdušilo, da sva imela kmalu oba snežna plazova za seboj, in prišla sva na Riepenski ledenik. Kar obstaneva, vsa iznenadena.
Pod nama je valovilo nepregledno megleno morje, iz njega so pa moleli nešteti vrhovi, vsi odeti v bleščeče snežne odeje. Vsak hip so se prikazale nove špice iz valov, podobne ostrim čerem sredi razburkanega morja. Daleč na vzhodu je pa žarelo kakor ob velikanskem požaru: sonce je bojevalo zadnji boj s sovražno meglo. Še enkrat zagrne velik val gorečo oblo, a takoj nato se sonce tem zmagoviteje dvigne in razlije svoje žarke po prelepem planinskem svetu. Tu gori sonce, svetloba, toplota, a tam spodaj v dolini vlažno, temno jutro, da človeku lega mokra megla na pljuča ter mu mori življenjske sile.
Nikdar ne pozabim tega jutra, ko so vstajali pred menoj, kakor iz tal, gorski velikani, eden lepši ko drugi. Ozrla sva se seveda najprej na Olperer, toda zagledala sva samo Schneegupf in nekaj glavnega grebena. Zato sta se pa tem lepše pokazala Schrammacherspitze (3416 m) in Fusstein (3380 m). Zrak je bil tako čist, da sva prav dobro razločila na Riepenskem ledeniku pod Gefrorne Wandspitze (3291 m) gaz, ki so jo bili naredili profesor in njegovi tovariši………….
Ker nama je bilo znano, da se pride na greben samo po »kaminu«, se ozirava na vse strani, da bi ga kje zagledala. Toda zaman! Na straneh navpični lovti, spredaj pa iz plati sestavljena stena z zobom na čelu, to je bilo vse, kar sva videla.
»Poglej, Janko, tistole navpično špranjo med zobom in pečjo, ki stoji poleg njega; morda je pa to kamin?« modruje Lojze in se utrjuje na svojem »sedišču«.
Z velikim trudom se dokopljem skozi sneg v tisto špranjo in se prepričam, da ne vodi na greben, ampak na ledenik Gefrorne Wand. Seveda je ta pot samo za tiste, ki znajo brez škode skočiti 600 metrov globoko.
Sedaj nama ni kazalo drugam kakor v plati. Previdno se spustim z grebena na komaj ped široko, proti prepadu nagnjeno lašto. Zametena, kakor je bila, ni dajala nogam nikake zanesljive opore, in pripravljen sem moral biti, da vsak hip zdrsnem z nje. Zato sem pridno porabil vsak najmanjši oprimek. Lojze pa je, varno zasidran, pazil na vrv. Ko bi ne bilo snega in ledu, bi bila stvar varnejša.
Vrvi je ravno zmanjkovalo, ko zapazim nekaj metrov nad seboj napošev pritrjeno žico. Naravnost do nje po plateh ni mogoče. Zato zlezeva naprej do pripravne napete peči na koncu lašte, nato se pa obrneva nazaj in splezava po ploščah strmo poprek do žice. Oddahnil sem se pa prav pošteno, ko sem zagrabil za ta varni oprimek. Kajti na lašti in pozneje še enkrat se nisva mogla prav nič zavarovati, ker je prezgodaj zmanjkalo vrvi. Ako bi bil eden zdrsnil in padel, bi ga drugi prav gotovo ne bil obdržal, in oba bi bila šla po najkrajši bližnjici 500 metrov globoko na Schrammaški ledenik. Hvala bogu, da je ta zavest trajala le nekaj minut. Vsega tega je bil pa kriv le sneg. V kopnem je ta stena gotovo varnejša.
Še par metrov ob žici in bil sem pri kaminu. Sicer je samo pet metrov dolg, a popolnoma navpičen, da, celo previsen in sila neroden. Plezanje olajšuje navpično pritrjena žica, ki ima pa to napako, da je zelo tenka. Takrat je bila tudi vsa z ledom obdana.
Najprej odstranim ledeno skorjo, nato se pa spravim na plezo. Med to zračno potjo mi je nahrbtnik delal velike preglavice. Akoravno sem nosil tudi Lojzetove stvari, mi je vendar visel tako ohlapno, da so mi obramnice vedno lezle čez ramo. Skoraj mi je bilo žal, da sem bil večji del prtljage pustil v koči.
Iz kamina pridem naravnost na greben, ki pa je tako neznansko oster, da sem ga kar okobalil. Ta seja pa ni bila posebno varna, ker je bilo sonce sneg že omehčalo. Zato zlezem še par korakov naprej in zajaham lepo, sedlu podobno skalo. Stremen seveda ni bilo; noge so kar prosto bingljale. Ako bi bile pol tisočaka metrov dolge, bi bil lahko stal z levo na »zmrznjeni steni«, z desno pa na Schrammaškem ledeniku. Prelep je bil pogled s tega zračnega prestola v omotično globočino, kjer so se bleščala prostrana ledišča.
»Kaj pa vendar počenjaš? Si li v kamnu zaspal? Jaz sem se že naveličal tu za skalo čepeti v snegu,« se oglasi Lojze iz svoje luknje na koncu poprečne žice ter me zdrami iz mojega občudovanja.
»Le za menoj, Lojze; jaz sem že na grebenu,« mu odvrnem in začnem vleči vrv k sebi.
Rad bi ga bil videl, kako se je basal skozi; toda ta dimnik je tako čudno izpeljan, da ga vidi samo tisti, ki se z njim muči.
Kmalu potem zaslišim nejevoljno sopihanje, nato se prikaže na grebenu ena roka, in potem še ena, nazadnje se pa ves Lojze — prikrega na dan:
»Kaj praviš ti, da je to kamin? Kakšen kamin je to, da človek poštenega telesa — kakor sem jaz, niti prostora ne dobi v njem! Ves sem premečkan in pretisnjen. Seveda za tako štrigalico, kakor si ti, ki zlezeš lahko skozi šivankino uho — da je le zadosti prostorno — je vsaka prepoklina kmalu dovolj široka.«
Znano je, da mrzel kamen vso jezo ven potegne, sneg pa menda to delo še bolje opravi; zato je bil tudi Lojze kmalu dobre volje. Sedel je zložno na greben ter zadovoljno pogledal v globočino. Glasen »jodler«, ki sva ga zaslišala z vrha, naju pa hitro požene naprej.
Sedaj prevzame Lojze moj sedež, jaz pa se odpravim zopet na pot. Greben je vedno ostrejši ter tu in tam ozaljšan z manjšimi in večjimi stolpiči. Šlo je zelo počasi naprej, ker je lezel vedno le eden, medtem ko ga je drugi zavaroval z vrvjo. Onstran velike peči, pod katero sva se morala plaziti kakor kuščarja, se greben tako poostri, da se niti prejezditi ne da. Človek se namreč kar boji, da se ne bi razpolovil. Morala sva torej na levo ven v plati. Stvar je bila nekoliko kočljiva, ker so bile špranje med ploščami nabasane s snegom, drugih oprimkov pa skoraj nič ni. Porabila sva do malega dvakrat vrv, preden sva zopet mogla nazaj na greben.
Kmalu nama pa zopet zapre pot dobra dva metra visoka, previsna in popolnoma gladka peč, tako imenovani stolp. V prejšnjih časih so se mu morali ogniti na desno ali na levo, kar je bilo zelo zamudno in nevarno. Leta 1881 so ga pa ukrotili s tem, da so zabili vanj par kljuk in klinov. Sitno je samo to, da visiš za hip le z rokami na kljukah, medtem ko iščeš z nogami kline. Stolp je namreč tako previsen, da pač vidiš, kam se moraš prijeti, ne pa tudi, kam bi stopil. Ko preplezava to nerodno peč, naju loči le še kratek del grebena od vrha. Še nekaj varnih stopinj po goljufivem mehkem snegu in bila sva na 0lpererju.
Lojze sede na ploščato skalo, s katere mu je veter pometel sneg, se ozre okrog, zadovoljno pokima in pravi: »Sedaj mi pa daj pipico!«
»Kakšno pipico?«
»Saj sem ti jo vendar pripravil, da bi jo dal v nahrbtnik.«
»Ne zameri, Lojze! Drugič mi pa še usta pripravi, da jih bom dal v nahrbtnik. Kako pa to, da je nisi vtaknil v žep?«
»Ko si se pa sam ponudil, da boš tudi moje stvari nosil.«
»Na fajfo pa res nisem mislil, ker jo nosiš vedno v žepu. Veš kaj, Lojze, najbolje bo, da si drugič najameš za svojo ljubljenko posebnega nosača, da jo bo nosil za teboj. Pa nikar se tako grdo ne drži! Poglej no malo naokrog, pa boš postal takoj boljše volje.«
Skušal sem ga »otajati«, pa se ni dal. Po njegovem občutju spada pipica tobaka k razgledu prav tako kakor ocvirki k žgancem. Seveda, tam na Olpererju ga je moral uživati brez »ocvirkov«. Bil pa je res lep, tem lepši, ker sem ga užival brez dima iz Lojzetove pipice…………
Urno deneva vse v red, nato pa odrineva naprej. Medtem se je bilo zopet tako pooblačilo, da sva prišla v Dominikovo kočo že v prav krepki plohi. Toda kljub mokremu začetku in koncu sva bila prav vesela te res prelepe ture.
Janko Mlakar, Med Šmarno goro in Mont Blancom, ZO 1995