Med suitami je najstarejša Stöcklova suita, poimenovana po založniku Franzu Xaverju Stöcklu (1756–1836). Leta 1782 je ustanovil eno najpomembnejših trgovin z grafičnimi listi v tedanji Avstriji. Iz njegove suite izvira nežno kolorirana jedkanica Celja, nastala okoli leta 1810. Kot avtor predloge je podpisan Ferdinand Runk (1764–1834), vrezal pa jo je Johann Ziegler (1749–1812). Pogled na Celje tokrat ni več zgolj dokumentarni posnetek stavb, ampak postane življenjski prostor s travniki, hribi in dolinami, drevjem in drobnimi žanrskimi prizori, ki prostor oživljajo.
Joseph Franz Kaiser (1786–1859) je dobro znan po Stari in Novi Kaiserjevi suiti. Kaiser ni bil le založnik in tiskar, poznamo ga tudi kot izrednega mojstra litografije z iglo. Med letoma 1825 in 1828 je ustvaril list z eno najzgodnejših in najbolj znanih upodobitev zdravilišča v Rogaški Slatini. Z jase se odpira pogled na zdraviliški kompleks v ozadju. V ospredju vidimo dva sprehajalca, na skrajni desni sta na klopci dami, ob njima stoji eleganten gospod. Nekoliko niže sta še dva sprehajalca, za katerima vidimo Tempelj, osrednjo zdraviliško stavbo in niz drugih zdraviliških zgradb, ki jih v ozadju obdajajo hribi in griči.
Za Štajersko je zanimiva Stara Kaiserjeva suita. Pri njenem nastajanju v letih od 1824 do 1833 so sodelovali različni risarji in slikarji; med redkimi, ki so se podpisali, zasledimo ugledne graške slikarje, kot so Joseph Kuwasseg (1799–1859), Joseph Alexander Wonsidler (1791–1858) in Johann Wachtl (1778–1839). Številne upodobitve pa so ostale nepodpisane. Joseph Franz Kaiser (1786–1859) je s to serijo litografij s poudarkom na zanimivih štajerskih naseljih in mestih uvedel novost. Cilj upodobitve ni več bilo strogo podajanje topografskih podatkov nekega naselja, temveč je bila pozornost usmerjena neposredno na trški prostor, kjer je središče vsakdanjega dogajanja. Na koloriranem primeru Mozirja je to dobro vidno, saj je v središču vprega z vozom, levo in desno jo obdajajo trške hiše, v ozadju pa cerkev in hribovje.
V obdobju pospešenega razvoja zdraviliškega turizma se je Joseph Franz Kaiser v štiridesetih in petdesetih letih 19. stoletja med prvimi prilagodil novim željam odjemalcev. Začel je izdajati Novo Kaiserjevo suito, v kateri prevladujejo upodobitve štajerskih zdravilišč s poudarkom na kopaliških stavbah in okoliških krajih. Motivi so majhni, v polovični velikosti razglednice, dopolnjeni z žanrskimi prizorčki in praviloma nepodpisani. Ti posamezni listi so takrat dobili tudi drugačen pomen, saj so jih zdraviliški gostje kupovali kot spominke, podobno kakor romarji božjepotne podobice.
Med letoma 1841 in 1850 je nastala Lamplova oziroma Velika Lamplova suita, kjer že ime pove, da gre za litografije, ustvarjene v velikem formatu. V spodnjem levem robu je na nekaterih kot avtor podpisan Joseph Kuwasseg (1799–1859). Med razstavljenimi vedutami najbolj dramatična predstavlja grad Ojstrico v Savinjski dolini med nevihto. Na levi je zgradba z udrto streho, na sredi stoji vidno zanemarjen, a še vedno mogočen, z okroglima stolpoma utrjen dvorec. Pred njim se vije pot, na kateri je divja nevihta zajela dva sprehajalca. Na nebu je ujet trenutek udara strele v manjšo stavbo na desni. Med njegovimi vedutami pa kar žari v nežnih rumenih in živo zelenih tonih upodobljeni Podgrad pri Vranskem.
Okoli leta 1839 se je v Celju mudil slikar Ludwig Mayer (1791–1843), ki je izdelal serijo predlog za vedute slovenskih štajerskih krajev. Prvič so sličice izšle leta 1840 v tehniki jekloreza, pozneje še nekajkrat kot ponatisi. Predstavljeni sta njegovi upodobitvi Igle in gradu Planina. Grad stoji na visoki pečini, obrnjen je tako, da imamo pogled na poudarjen prezbiterij grajske kapele. Po poti, ki vodi pod gradom, se od nas pomika volovska vprega. Stezo levo in desno obdajajo visoke skale, mimo katerih se pomikajo še drugi ljudje. Podobno je zasnovana tudi upodobitev Igle, kjer med visokima skalama po vodi brodi manjša čreda ljudi in krav.
Johann Nepomuk Passini (1789–1874) je med letoma 1855 in 1860 z nekaterimi upodobitvami spodnještajerskih zdravilišč močno zabrisal mejo med veduto in žanrom. Tokrat figure niso več le dopolnilo krajine; s tem ko postanejo večje in jasnejše, dodajo novo dimenzijo občutenja kraja. Poudarjen je družabni vidik, hkrati pa so ti prizori tudi dragocena priča oblačilne kulture. Romantičen pogled na Tempelj nad starim vrelcem v Rogaški Slatini, okrog katerega se živahno družijo in kramljajo gostje, nas popolnoma očara in vabi, da se pridružimo. Enako vabljive so še druge Passinijeve vedute, kjer pa ni več zaslediti tako intenzivnega poudarka na žanru.
Podoben učinek kakor Passinijeve ima veduta z Minoritsko cerkvijo v Celju iz leta 1858, ki je delo Alberta Riegerja (1834–1905). Edinstvena upodobitev prikazuje na spodnji sliki cerkev pred načrtovano obnovo zvonika, na zgornji pa cerkev vidimo takšno, kakršna naj bi bila po prenovi. Na obeh se pred cerkvijo zbirajo in družijo ljudje v za tisti čas značilnih oblačilih.
Med vedutami v muzejski zbirki je posebna redkost reklamni plakat Carla Goebla (1824–1899). Z izjemnim čutom za naravo in njene lepote je ustvaril sedemnajst majhnih litografij Dobrne in priljubljenih bližnjih izletniških krajev. Dobrna je njegova ljuba tema tudi na šestih toniranih litografijah, ki so izšle pod naslovom Spomin na zdravilišče Dobrna pri Celju na Spodnjem Štajerskem. Goeblove prefinjene stvaritve pa kljub zvestemu posnemanju stvarnosti vsebujejo nežen pridih pravljičnosti.
V času, ko je potovanje z vlakom postajalo vse bolj priljubljeno, medtem ko so nekateri še vedno potovali s tradicionalnimi kočijami, ki jih vleče konjska vprega, je Franz Josef Sandmann (1805–1856) izdelal album v spomin na odprtje proge med Celjem in Ljubljano. Ročno koloriran primer iz leta 1849 kaže pogled na Celje. Levo v ozadju proti železniški postaji pelje vlak, na desni strani se na Jožefovem hribu dviga cerkev z mogočnima zvonikoma. Ob nabrežju Savinje, kjer je na desni strani čez reko speljan nov most, se pomikajo konjske vprege. Tudi pred železniško postajo je vrsta kočij, s katerimi potniki prihajajo in odhajajo. Preplet tradicije in napredka prav tako zasledimo na veduti Marija Gradca, kjer spokojno pokrajino prečka sopihajoč vlak, ki ga vidimo na skrajni levi strani.
Železnica je navdušila tudi slikarja in grafika Bernharda Fiedlerja (1816–1904), ki je v razmeroma novi tehniki jekloreza v manjšem formatu ustvaril podobe naših krajev ob južni železnici. Majhen motiv Zidanega Mosta z vlakom, ki se bliža postaji, je ustvaril še v veliko večjem formatu, v tehniki olja na platno. Barvno različico je mogoče videti na stalni kulturnozgodovinski razstavi muzeja. Na obeh je v središče postavljen triločni železniški most, v ospredju je reka, v ozadju pa prizor zapirajo hribi.
Romantično nostalgično vzdušje nam pričara Reichertova suita. Carl Reichert (1836–1918) je med letoma 1862 in 1866 izdal album Nekoč in danes. Album Štajerske Carla Reicherta. Večina krajev je umeščena v ovalno polje, ki je pravokotno uokvirjeno. Pod vsako sličico je tudi ime kraja. Nekateri kraji, med njimi Celje, Dobrna in Kozje, so v barvni različici ohranili še mikavnejšo podobo preteklosti. Iz te serije, ki jo je izdajal graški založnik Leykam’s Erben, izvirata veduti Gorice pri Velenju in Lemberga pri Dobrni. Številni ponatisi Reichertovih grafik so izšli med letoma 1878 in 1885 v treh knjigah Leksikona Štajerske. Tokrat so bile vedute dodatno dekorativno uokvirjene, kot vidimo na prizoru Jurkloštra, kjer je v ozadju kartuzijanski samostan, po poti pred njim pa se proti nam pomika visoko natovorjen kmečki voz.
Posebej zanimiva je originalna kolorirana risba Celja, nastala okoli leta 1859. Podpisal jo je Heinrich Lauterbach, o katerem osebni podatki še vedno niso znani. Risba je služila kot predloga za tiskanje grafik. Na upodobitvi gledamo mesto z vzhoda, z vzpetine, kjer je Kalvarija. Ob desnem robu sta kapelici z Golgoto, na sredini je v ospredju pot s sprehajalci, ob levem robu pa se razteza gozd, kjer so na travniku posamezne skupine sprehajalcev. Med zgradbami v mestu izstopa na levi cerkev sv. Danijela in na sredini v ozadju Knežji dvorec.
Veduto, ki kaže pogled na trg Vojnik, je še vedno neidentificirani, le kot E. S. Hochenegg podpisani slikar naslikal v tehniki akvarela. Pri tem je zapis Hochenegg mogoče prevesti tudi kot Vojnik. Upodobitev je nastala leta 1879 in prikazuje vrsto zidanih, večinoma enonadstropnih hiš, ki so delno zakrite s krošnjami dreves. Na levi strani na nizkem pobočju stojita cerkvici sv. Florjana in Marije sedem žalosti. Na desni strani se strnjeno naselje vse bolj redči. V ozadju pa prizor omejuje hrib, nad katerim se razprostira rahlo oblačno nebo.
Izjemno dokumentarno vrednost ima akvarel gradu Lemberg pri Dobrni iz sredine 19. stoletja. Kljub napisu Bernhardt Hptm. inn 40. C., ki avtorja delno identificira kot stotnika 40. kranjskega pešpolka Bernhardta, pa kaj več o njem ne vemo. Upodobljen je grajski kompleks, na katerem so vidne vse stavbe, obrambni stolp, arkadni trakt, dvorišče in skrajno levo še gospodarski poslopji. V ospredju grajski kompleks obdaja polje, zamejeno z drevjem, ki mu sledi vinograd, v ozadju je dolina, nad katero se dviga gozdnato gričevje. Akvarel v modro-rjavkastih tonih deluje privlačno in nežno.
Ob koncu stoletja je nastala veduta Celja, ki jo je slikar Victor Galimberty na hrbtni strani podpisal in datiral s Cilli, dem 8. October 1898. Akvarel prikazuje pogled na Breg in Kapucinski samostan, do katerega čez Savinjo vodi most, ki ga danes ni več. Z levega brega reke vidimo vrsto hiš na drugi strani struge, nad njimi je ob desnem robu delno naslikan samostan. V ozadju na levi se na gozdnati vzpetini dvigajo ruševine Starega gradu, nad katerim se bohoti svetlo modro nebo.