Po drugi svetovni vojni so v skromnih razmerah knjižnično opremo poleg polic v regalu ali omari predstavljali le še kakšna miza in stol, nekaj pisal, pivnik, lepilo. Če so bile knjižne omare visoke, pa še lestev.
Na stenah sta obiskovalce obvezno motrila Tito in Stalin, zadnji seveda le do 1948; knjižničarji pa so po možnosti svoje stene ozaljšali še s književniki s Francetom Prešernom na čelu. Prvi telefoni so v knjižnicah zazvonili šele po letu 1960.
V šestdesetih letih 20. stoletja je knjižničarska stroka uvedla prelomno novost – prosti pristop do gradiva. Visoke pregrade med knjižničarji, gradivom in obiskovalci so padle. Pri opremi je sprememba prinesla nižje pulte, uporabniku prijazen označevalni sistem, več prostora za obiskovalce, čitalnice z mizami in dostopne regale za revije.
Z vse večjim standardom so knjižnice začele odpirati posebne oddelke za otroke. Poleg prostega pristopa so ponudile prireditvene prostore, čitalniško opremo in mize ter pribor za ustvarjalne dejavnosti.
Postopno so se knjižnice od elitnih čitalnic preko preobrazbe v odprte ljudske knjižnice po vojni prelevile v odprt, vsestranski servis za bralce. Knjižnice so s širitvijo prostorov med regale ali v dvoranice začele dodajati tudi druge dejavnosti, ki so ustrezale njihovemu poslanstvu: prireditve, razstave in izobraževanja. Tako je v knjižničarske prostore prišla oprema, kot so stoli, table, magnetofoni, projektorji, mikrofoni in ozvočenja, sistemi za obešanje slik ipd.
Predračunalniške knjižnice na Gorenjskem so prvo prelomnico v digitalno dobo doživele v Kranju leta 1991, ko se je Osrednja knjižnica Kranj vključila v računalniško bazo slovenskih knjižnic.
Petra Puhar Kejžar
