Otvoritev Aljaževega doma v Vratih, 7. 8. 1904

»Parturiunt montes«, bi skoraj rekel s Horacijem, če­prav je bil prvi Aljažev Dom prav lična stavba. Njena otvo­ritev 7. avgusta 1904 je bil pa pravi dogodek za slovensko pla­ninstvo.

Lahko trdim, da ni bila ne prej ne pozneje nobena naša otvoritev tako obiskana in ob­enem prisrčna. Pri najlepšem vremenu se je zbralo v Vratih nad 600 izletnikov vseh treh spolov, pa ni bilo prav nobenega kričanja in prerivanja. Ker sem imel sv. mašo šele o poldvanajstih, so me nastavili pri pivu. Točil sem jako pridno, dajal pa take porte, da so mi oče Požganc očitali, češ da to ni več krščansko. Pa je bilo krščansko. Če bi bil namreč dajal dobro mero, bi se bil marsikdo upijanil. Tako je bil pa prej žep prazen, preden je kdo toliko čaš popil, da bi bil pošteno natreskan.

Dame, ki so kuhale golaž, so me pa imele celo za strokovnjaka v kuhinjskih zadevah. Zato me je prišla neka gospodična vprašat, kaj naj naredi, ker je še dosti mesa, pa je zmanjkalo »zosa” . „Prilijte vode, pa bo tudi zosa dosti! sem ji rekel in pridno naprej točil.

Mislim, da me je ubogala.

Kmalu potem me pride zopet s kuhalnico v roki prosit, naj jo grem h golažu  nadomestovat, da se bo lahko z drugimi častnimi kuharicami slikala.

Jaz seveda pustim pivo in se vstopim za golaž. Tu pride mlad turist in zahteva »mali golaž«. Dal sem mu pa velikega glede na prilito vodo. Ko ga je pokusil, je pa menil, da je bil poprej boljši.

Koliko ste jih že pojedli? ;

„Ta je tretji. Pa prejšnja sta bila velika.«

No, potem pa ni nič čudnega, da se vam ta ne zdi več tako dober kakor prvi, Veste, lakota je najboljša kuharica.«

„Imate prav,” se je nasmehnil dobro voljno in počasi vse snedel.

Pa je bil kmalu maščevan: ker je bilo kosilo jako pozno, so mi dame po maši postregle z — golažem. Dasi je lakota res najboljša kuharica, iz same vode pa le ne zna narediti dobrega .,zosa …

Najlepše je bilo zvečer, ko so izletniki odšli proti Mojstrani. Sedeli smo pred novim Domom ter se ozirali na gore, od katerih m je že poslavljala večerna zarja. Sveti mir božji je legel na ta pre­krasni kotiček slovenske zemlje ter nas tako prevzel, da smo tudi mi obmolknili…

Naslednji dan smo otvorili novo pot čez Komar v Trento. Kdor je hotel v svojem narodnem navdušenju po slovenskih potih priti na Triglav, jih je sedaj imel na izbiro.

Janko Mlakar (PV, 1936)