OTVORITEV KOČE NA VRŠIČU
Ker so fantje in Lojze hoteli biti v nedeljo pri otvoritvi Doma na Vršiču in sem moral jaz nadomestovati na Dovjem Aljaža, ki je blagoslovil to novo planinsko postojanko, smo šli na Vršič, in sicer po bližnjici čez — Jalovec. Tisto pot sem si dobro zapomnil.
Ko smo plezali po Travnikovi steni nizdol, sem naenkrat zaslišal nad seboj klic: »Kamen, kamen!«
Ozrl sem se ravno prav, da sem ga dobil v glavo. Sprožil ga je eden izmed fantov z vrvjo, ki jo je nosil na nahrbtniku. Zadel me je kamen v sence in kri mi je kapljala v gostih, debelih kapljah. Obvezan za silo, sem potem hodil kakor v omotici. Zdelo se mi je, da nosim na vratu namesto glave težek, napet boben. Šele na Vršiču se mi je popolnoma zbistrilo. Brez vsakega obotavljanja sem pustil tovariše v novozgrajenem domu, sam sem se pa obrnil proti Kranjski Gori.
Tam sem našel kar tri zdravnike, Tičarja, Plečnika in Stojca.
Vsi trije so občudovali, kako lepo in snažno rano mi je zadal kamen, Stojc je še pripomnil, da me je udaril prav tam, kjer me je še lahko zadel brez večje škode. Tičar mi je nato rano zapel s klanfami, jo okrasil z lepim obližem ter mi naročil, naj pridem v nedeljo zopet, če me bo še glava bolela.
Nato sem še obiskal takratnega župnika Krajca. Našel sem ga v obednici v veseli družbi. Seveda sem moral opisati vso zgodbo, ki se je skrivala za obližem.
»Vidite, tako se godi, če človek hodi po gorah, kjer nima nič iskati,« je pripomnil eden izmed gospodov. »Ko sem poprej šel proti Pišnici, sem srečal nekega norca, ki jo je skupil v gorah. Glavo je imel tako obvezano, kakor bi bil nosil turban.«
»Ta norec sem bil jaz,« mu hitro pojasnim, pa ga nisem prav nič spravil v zadrego;
»No, da; povedal sem samo to, kar sem si mislil, ko ste opisovali svojo nezgodo.«
Na kako odkritosrčno sočutje planinec pač ne sme računati.
Ko sem se naslednje jutro na Dovjem zbudil, sem se takoj potipal za glavo, če me še boli, pa rane niti čutil nisem. Zato pa me je začela zopet roka boleti. Na sestopu z Jalovca sem namreč padel tako nerodno, da sem si skoraj roko spahnil. Ker nisem bil prepričan, da si je nisem, me je Lojze prijel krog pasu, ostali trije tovariši pa so mi vlekli roko tako, da bi mi jo bili kmalu iztrgali iz rame. Ko pa me je zadel kamen, me je takoj nehala roka boleti. Zdaj pa, ko je bila glava dobra, sem zopet začutil v roki bolečine in sem jih čutil še dolgo potem, ko sem že hodil brez obliža in klanf v sencu.
Janko Mlakar, PV 1936