Pavel Pirih (1910–1993)

Pavel Pirih je bil med prvimi študenti po vojni ustanovljene Akademije upodabljajočih umetnosti, danes Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Osnove praktičnega in teoretičnega znanja o likovni umetnosti pa je pridobil že dobrih dvajset let prej na Strokovno-obrtni šoli v Ljubljani, kjer je obiskoval Oddelek za kiparstvo in rezbarstvo. Njegov profesor je bil Alojzij Repič, ki se ga je Pavel Pirih pogosto spominjal s hvaležnostjo in s spoštovanjem omenjal njegove osebne in pedagoške kvalitete. Ideali, ki jih je kipar in rezbar Alojzij Repič predajal svojim dijakom, so vključevali klasicistične alegorije in realistični žanr, spočetka idealiziranje, nato zvesto posnemanje narave, predvsem pa tehnično solidnost in znanje. Iz tega obdobja poznamo dela, ki odražajo Pirihovo nedvoumno nadarjenost, čeprav se kasneje ni odločil za kiparsko ali rezbarsko ustvarjanje. Skulpturi v lesu, ki ju je najverjetneje predložil za zaključno oceno, predstavljata konja v koraku, ki bi bil lahko tudi predloga oziroma model za monumentalni konjeniški spomenik, in pa rezbarsko zahtevno figuro sedečega dečka z ribo, oblikovano v lipovem lesu in premazano s srebrno bronso. Ohranili pa sta se tudi dve risbi s kredo – portret sošolca v profilu, priznanega kiparja Zdenka Kalina in tričetrtinski portret moža z brado, domnevno Pirihovega profesorja risanja, sicer slikarja in grafika, „vesnana” Saše Šantla.

Po smrti očeta Ivana, se je Pavel Pirih vrnil v Radovljico, da je bil z bratoma v pomoč materi Luciji. Zaposlil se je v pisarni cestnega podjetja, v prostem času pa je igral v ljubiteljskem gledališču in treniral nogomet v klubu KRES Radovljica. Po pripovedovanju sorodnikov je Pavel veljal za boemskega mladeniča, skratka umetnika, ki se je rad družil s prijatelji in znanci. Slikanja in risanja pa ni zanemaril. Med deli, ki so datirana z letom 1940, sta risana portreta nečaka Franca in akvarela Akt ob vodi in Pogled s Predtrga, leta 1933 pa je kot poročno darilo bratu Francu nastala oljna slika s svetopisemsko temo – Božji pastir, kar je v njegovem slikarstvu redkost. Med nemško okupacijo je sodeloval v OF, zato je bil 24. junija 1942 aretiran ter odpeljan v begunjske zapore. „Imel je srečo, da je ostal živ. Za njegovo izpustitev je prosila sestra Katarina, pri Nemcih pa je posredovala Marža Szendrey Oves. Domači so pripovedovali, da je za njegovo rešitev šel cel prašič. Kasneje je bil v Begunjah zaprt še dvakrat. Nazadnje so ga septembra 1944 iz kaznilnice odpeljali v taborišče Reichenau,” piše nečak Srečko Pirih.

Konec leta 1945 se je Pavel Pirih po uspešno opravljenem sprejemnemu izpitu vpisal na slikarski oddelek Akademije za upodabljajočo umetnost v Ljubljano. V letniku, ki ga je vodil slikar in grafik Božidar Jakac, je bilo kar 32 študentov, med njimi so bili tudi Milan Bizovičar, Vladimir Lakovič, Frančišek Oblak, Marjan Pogačnik, Ivan Seljak – Čopič, France Slana in Marijan Tršar, če omenimo le nekatere, ki so se pozneje vidneje pojavljali na slovenskem likovnem prizorišču. Pavel Pirih je bil med starejšimi študenti, ki so zaradi vojne ali drugih življenjskih okoliščin prekinjeno šolanje lahko nadaljevali šele po osvoboditvi. S sošolcem Ivanom Varlom iz Kamne Gorice pri Radovljici in z Melito Vovk z Bleda, ki je na akademijo prišla leta 1947, je Pavel Pirih ohranjal prijateljske vezi vse svoje življenje.

Študij slikarstva je bil razdeljen na začetna „risarska” in nadaljnja slikarska letnika. Študijski program, ki so ga pripravili Božidar Jakac, France Mihelič, Nikolaj Pirnat in Stanko Pengov, je v prvem letniku predpisoval zgolj realistično, mimetično zrcaljenje risarske predloge, ki je bila omejena na risanje človeške glave; določal je tudi čisto črtno risbo v svinčniku, kredi ali oglju in priporočal risanje občutenih psiholoških portretov. Pirihove portretne študije mladeniča, deklice, ženske in moškega z različnih pogledov, od spredaj (en face), s strani idr., so šolski primer risbe z zahtevanimi likovnimi prvinami. Vse risbe so izvedene v kredi, podpisane in datirane z letom 1946.

V nadaljevanju je bilo veliko pozornosti posvečeno risarskemu raziskovanju človeškega telesa in tudi anatomskemu obvladovanju temeljnih telesnih razmerij, konstrukcije skeleta in plastični predstavitvi celote. V okviru klasične discipline likovnih akademij, tako imenovanih velikega akta in večernega oziroma malega akta, so nastale številne študije ženskega in moškega golega telesa. Ohranile so se le risbe manjšega formata iz leta 1947, kjer je poleg anatomske studioznosti poudarjena predvsem interpretacija celote, še posebej v različnih izbranih pozah. Ne glede na to ali gre za upodobitev figure ali kakšnega drugega predmeta, za skico ali dokončano delo ali samo za risarski odraz umetnikovega navdiha, risba ostaja prva stopnica v procesu umetnostnega ustvarjanja, Pavlu Pirihu pa pomembno izrazno sredstvo.

„Tretji letnik je veljal za stopenjski prehod od risanja k slikanju. Na začetku tako dobesedno, da smo na primer pri G. A. Kosu postavljeni model najprej narisali na papir s svinčnikom in to risbo potem prenesli na slikarsko podlago. Pedagoški cilj je bil risarsko in tonsko poustvariti slikani realni predmet, največkrat v tehniki tempere, ki je bila kot vodna barva prikladnejša (omogočala je lazurno ali pastozno slikanje), pa tudi cenejša. Realistično proporcionirane figure, obrazi in tihožitni predmeti, vselej v realni zračni osvetljavi, naj bi vzbujali utvaro resničnih telesnosti z bolj ali manj plastičnim videzom,” se spominja Pirihov sošolec, slikar in grafik prof. Marijan Tršar.

Zadnje leto študija zaznamujejo dosledno občuteni slikarski portreti in ženski akti kot jih predstavljata oljni sliki Počitek in Akt ženske ter kasneje tudi Portret Hilde. Z reševanjem omenjenih likovnih izraznih problemov so bodoči likovni umetniki pridobili občutek za prave, trajne vrednosti slikarstva.

Pavel Pirih je akademski študij zaključil 1949, torej le malo pred tem, ko se je tudi slovensko slikarstvo začelo obračati k novim, sodobnejšim likovnim smerem, predvsem k abstrakciji oziroma nefiguralnemu slikarstvu.

Pavel Pirih se je vrnil na Gorenjsko in se zavedajoč negotovosti umetniškega poklica 1950 zaposlil kot učitelj likovnega pouka na Osnovni šoli Prežihovega Voranca na Jesenicah, nekaj let kasneje pa je sprejel mesto profesorja umetnostne zgodovine na tamkajšnji gimnaziji. Ustvaril si je družino, z ženo zmago sta dobila sinova Dušana in Pavla. Ob zahtevnem pedagoškem poklicu je nadaljeval z umetniškim ustvarjanjem, pri čemer je ostal pri preizkušenem snovanju risb, akvarelov in oljnih slik v realističnem likovnem jeziku, motivno pa pri portretih, tihožitjih in krajinah. Med ohranjenimi deli so številni portreti družinskih članov in sorodnikov – žene, sinov, nečaka Franca, nečakinje Mire, tete Marije, kjer je predvsem pri ženskih portretih črtno risbo nadomestilo stopenjsko modeliranje z mehkejšimi barvnimi kredami.

Leta 1952 so v časniku Gorenjski glas začeli objavljati zgodbe pisatelja Ivana Ribiča z ilustracijami Pavla Piriha, ki so kasneje izšle tudi v knjigi Povesti z gora. Med njimi so Slepec in grda deklica, Bela srna, O dveh bratih in odsluženem psu, ki pripovedujejo o nenavadnih usodah, junakih in pokrajinah. Ilustracije dokaj dobesedno prevajajo pripoved v likovno govorico, osredotočajo se na figure, ki so prikazane čim bolj realistično. Pirih je s črno-belo, tenko risbo s peresom občuteno zarisoval silhuete ljudi, živali in predmetov.

Akvareli, ki so nastajali v šestdesetih in sedemdesetih letih, prinašajo priljubljene motive iz Radovljice in bližnje okolice s polji, gozdovi in gorskim svetom. V primerjavi s prosojnimi, barvno čistimi, skoraj liričnimi predvojnimi akvareli, so tokrat barvni nanosi gostejši, podrobnosti upodobljenih predmetov pa jasno in natančno zarisane.

Danes imajo njegove upodobitve gorenjske krajine in predvsem njenih naselij, tudi dokumentaren pomen. Akvarel Predtrga je ena redkih v sliki ohranjenih ostalin starega kmečkega naselja, ki vedno bolj izgublja nekdanjo podobo in značilni vaški razpoloženjski izraz. Poleg tihožitij, na katerih so v estetsko kompozicijo razporejene cvetlice ali sadje, sta v opusu Pavla Piriha ohranjeni tudi dve tihožitji s predmeti, ki imajo izrazito simboličen pomen.

Olje iz leta 1953 prinaša motiv igrač, otroško punčko in lesenega konjička, ki simbolno napovedujeta prihod prvega otroka, akvarel iz leta 1974 pa pogled v umetnikov atelje s podobami, ki so oblikovale in zaznamovale njegovo življenje in umetnost.

Slikarsko temo ali motiv so pogosto narekovale želje in zahteve naročnikov.

Tako je leta 1950 nastala risba, portret pesnika Franceta Prešerna, ki je danes v zbirki Gorenjskega muzeja v Kranju, leta 1954 pa oljne slike s portreti narodnih herojev za Mestni odbor Zveze borcev na Jesenicah, ki jih je mogoče videti le še v knjigi Franca Konoblja – Slovenka Pod Mežakljo so se uprli. Na železarskih Jesenicah, ki so imele bogato kulturno tradicijo, je Pavel Pirih deloval na različnih področjih: svoja dela je kot likovno oziroma slikovno prilogo objavljal v tedniku Železar in v Jeseniškem zborniku, sodeloval je pri snovanju scen v Gledališču Toneta Čufarja, na primer pri predstavah Hasanagica in Kranjski komedijanti, in vodil risarske ter slikarske tečaje za otroke in odrasle pri likovnem društvu Dolik.

Samostojno je razstavljal le redko, udeleževal pa se je skupinskih razstav, predvsem v okviru likovnega društva Dolik. V Razstavnem salonu Dolik na Jesenicah je bila leta 2004 tudi zadnja, spominska predstavitev njegovih del, na kateri so bila istočasno razstavljena tudi dela sina Dušana.