Peter Majdič ml. (1862–1930) je predstavljal enega najpomembnejših podjetnikov svojega časa v Celju in njegovi širši okolici. Izhajal je iz znane gorenjske družine Majdičev, ki so spadali med utemeljitelje moderne mlinarske industrije na Slovenskem. Z mlinarstvom se je začel ukvarjati njegov oče Peter Majdič st. (1823–1908), ki je imel mlina v Jaršah in v Kranju, njemu pa so na tej poti sledili tudi njegovi trije sinovi. Najstarejši sin Franc je po očetu prevzel mlin v Jaršah, drugi sin Vinko mlin v Kranju, najmlajšemu sinu Petru pa je oče leta 1888 od Švicarja Adolfa Lutza kupil mlin na Spodnji Hudinji pri Celju. To je storil na prošnjo dr. Ivana Dečka in nekaterih drugih celjskih Slovencev, ki so na ta način v Celju želeli okrepiti gospodarsko moč slovenskih podjetnikov v tekmovanju z nemškimi. Peter Majdič ml. je njihova pričakovanja več kot upravičil, saj se je izkazal kot izredno sposoben podjetnik. Postal je lastnik več industrijskih podjetij, med katerimi je daleč največje in najpomembnejše podjetje predstavljal njegov parni mlin na Spodnji Hudinji.
Kot smo že omenili, je ta mlin leta 1888 njegov oče kupil od Švicarja Adolfa Lutza. Ta ga je skupaj s prejšnjim solastnikom Adolfom Naeffom, ki je bil prav tako Švicar, razvil v pravi industrijski obrat. Naeff in Lutz sta pritlično zgradbo mlina nadgradila v štirinadstropno, za pogon pa sta poleg dveh vodnih turbin, ki ju je poganjala reka Hudinja, uporabljala tudi parna stroja. Majdič je mlin nato še nadalje posodabljal in širil. Tako je leta 1894 dal vgraditi novo vodno turbino z močjo 90 konjskih sil, v letih 1996 in 1997 pa je prejšnje mlinske naprave skupaj z zastarelim parnim strojem zamenjal z novimi in modernejšimi. S tem je njegov mlin na Spodnji Hudinji postal eden največjih in najmodernejših tovrstnih industrijskih obratov v vsej Avstro-Ogrski in se je uvrščal med njeno veleindustrijo. Podjetje se je imenovalo Prvi avstro-ogrski popolno avtomatični parni in turbinski mlin, Spodnja Hudinja (Erste österreichisch-ungarische volkommen avtomatische Dampf und Turbinen mühle, Unter Kötting).
Za kako veliko podjetje je šlo, pove podatek, da je njegova zmogljivost pred prvo svetovno vojno znašala 1.800 vagonov žita na leto, pri normalnem obratovanju pa 7 vagonov v 24 urah. Žito je Majdič dobival večinoma z Ogrske, le manjši del pa tudi s Spodnje Štajerske. Le kadar je bila letina na Ogrskem slaba, je žito – posebno še pšenico – uvažal iz Srbije, Rusije, Romunije in Severne Amerike. Svoje mlevske izdelke je prodajal na Štajerskem, Kranjskem, Koroškem, Goriškem in deloma tudi na Tirolskem. Zanje je prejel vrsto priznanj: častni diplomi v Parizu in na Dunaju leta 1878, srebrno državno medaljo v Gradcu leta 1890 in zlato medaljo leta 1892.
Majdič je v svojem mlinu na Spodnji Hudinji pridobival tudi elektriko in je Mestni občini Celje predlagal, da bi z njo oskrboval Celje za razsvetljavo ulic. Ker pa je bil Mestna občina Celje do konca prve svetovne vojne povsem v rokah Nemcev, Majdič pa je veljal za zavednega Slovenca, njeno vodstvo njegove ponudbe ni sprejelo in je rajši pogodbo o oskrbi Celja z elektriko sklenilo z Adolfom Westnom, ker je bil Nemec.
Z razpadom Avstro-Ogrske in z nastankom Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918 so mlini v Sloveniji dobili močno konkurenco mlinov iz Vojvodine. To je veljalo tudi za Majdičev mlin na Spodnji Hudinji. Čeprav je šlo za velik in moderen industrijski obrat, konkurence ni vzdržal in ga je Majdič v začetku dvajsetih letih prejšnjega stoletja opustil.
Poleg mlina na Spodnji Hudinji, ki je predstavljal veleindustrijski obrat, je Peter Majdič imel tudi mlin v Škofji vasi, ki ga je kupil leta 1896 in je bil znan kot Premšakov mlin. Ta mlin je bil neprimerno manjši od tistega na Spodnji Hudinji. Letno je lahko zmlel samo 80 do 100 vagonov žita. Tudi ta mlin je za pogon izrabljal reko Hudinjo, ki je poganjala vodno turbino z močjo 20 konjskih sil. Potem ko je opustil mlin na Spodnji Hudinji, je Majdič opustil tudi mlin v Škofji vasi.
Po opustitvi mlinarstva se je Peter Majdič ml. najprej preusmeril v tekstilno industrijo, ki je takrat predstavljala eno najbolj perspektivnih in najhitreje razvijajočih se industrijskih panog v Sloveniji. Najprej je marca 1923 skupaj s tremi sudetskimi Nemci, ki so bili češkoslovaški državljani, ustanovil tekstilno podjetje Induplati, industrija platnenih izdelkov, d. z o. z., Jarše. Vsakemu izmed družabnikov je pripadal 25-odstotni delež osnovne glavnice. Tovarniška poslopja so zgradili leta 1923 na istem mestu, kjer je prej stal mlin njegovega brata Franca, ki je leta 1922 pogorel. Podjetje je izdelovalo lanene tkanine in izdelke iz lanu in konoplje, prte, brisače, platnena pregrinjala, šotorska krila, nepremočljivo platno in gasilske cevi. Drugo tekstilno podjetje je Peter Majdič leta 1926 ustanovil v Škofji vasi pri Celju. To je bila Tovarna volnenih izdelkov, Škofja vas. Podjetje je obratovalo v zgradbi njegovega nekdanjega mlina.
Peter Majdič ml. se je uveljavil tudi v trgovini. Leta 1901 je v Celju ustanovil trgovsko podjetje z železnino „Merkur„, ki je imelo svojo poslovalnico tudi v Kranju. Z njim je konkuriral Rakuschem, ki so bili trdi Nemci in so bili znani kot hudi nasprotniki Slovencev. Svojo pripadnost slovenstvu je Majdič izkazal tudi tako, da je kot prvi v slovenščini izdal prodajni katalog železarskih izdelkov in s tem prispeval k uveljavitvi slovenske terminologije zanje. Po smrti Petra Majdiča ml., 12. novembra 1930, sta njegovo delo uspešno nadaljevali njegovi hčeri Deša Majdič, por. Paljaga in Ruša Majdič, por. Kunej.
