Društvo Partizan je v domu vsako leto organiziralo silvestrovanje in pustovanje, študentje pa brucovanje.
Društvo je vsako leto priredilo dve veselici: silvestrovanje in pustovanje. Ti dve veselici sta v društveno blagajno prispevali pomemben del dohodka (do 10%). Prva leta po vojno so imeli težave pri nabavi vina in hrane. Če vina ni bilo, je veselica odpadla. Prehrana je bila skromna: sendviči in kranjske klobase, kasneje še piščanec. Društvo je poskrbelo za zabavni program na veselicah. Pustne veselice so vključevale maškarado in nagrade za najboljše maske. Vse delo na veselicah so društveni člani opravili zastonj.
Po pripovedovanju Ivanke Bogataj, Anke Celar, rojene Bogataj in Marike Pirc je Saša Bogataj Ambrožič opisala nadvse priljubljene in popularne maškarade v organizaciji Planinskega društva, ki so se prirejale v Sokolskem domu v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja.
»Planinci so vsako leto organizirali maškarado, kjer so najboljše maske tudi nagradili. Največ uspeha so imele skupinske maske s planinsko tematiko. Ločani, ki so radi sodelovali, so skrivaj pripravljali kostume, kajti najbolj zanimivo je bilo, če zamaskiranih niso prepoznali. Izdelava kostumov je bila zamudna, potrebno je bilo veliko iznajdljivosti, kajti vse so morali izdelati sami z materiali, ki so bili takrat na voljo.
Priprave na maškarado so trajale cel mesec. Mama Ivanka je imela veselje s šivanjem kostumov, blago je tudi sama barvala. Sodelovala sta tudi hčerka Anka in sin Tone. Ker je bil Tone tudi glasbenik, so v dvorano prišli prepevajoč planinske pesmi. Ob vstopu v dvorano so maske oštevilčili. Sledil je ples, na katerem so igrali glasbeniki iz Tržiča. Komisija je nato izbrala najboljše maske in jih nagradila.
Ena izmed družin, ki je večkrat dobila glavno nagrado, je bila tudi družina Bogataj s Spodnjega trga. Idejni vodja je bila mama Ivanka Bogataj, zraven pa so povabili tudi prijatelje in soseda Zdenka Rebiča.«
Meri Bozovičar (1931) se spominja planinske maškarade v takratnem Partizanu:
»Zelo imenitne so bile v Sokolskem domu planinske maškarade. Kostume, ki so bili zelo domiselni in občudovanja vredni, so pričeli šivati takoj po novoletnih praznikih. Še danes mislim, da sem bila pogumna, ker sem si upala pripraviti tatarski biftek, za tiste čase nekaj posebnega.
V hotelu Lev v Ljubljani sem bila na silvestrovanju in postregli so nam tatarski biftek. Bil je zelo dober in uspelo mi je dobiti od kuharja recept. Tako sem s pomočjo Branka Šubica, ki je poskrbel za meso, napravila tatarski biftek. Meso je bilo treba nastrgati in dodati deset vrst začimb. Bil je zelo dober in hitro smo ga prodali. Zraven sem na kuhalniku popekla kruh. Električnih pečic takrat še ni bilo.
Mask je bilo vedno veliko, saj so prišle tudi iz Ljubljane. Najbolj mi je ostala v spominu prelepa gejša in njena okrogla bela maska s prelepimi očmi. To je bil Sušnikov Janez iz Spodnjega trga. Peharjev Jože je imel v pločevinasti kahlici gorčico in notri hrenovke in to dobroto iz kahle ponujal gostom. Tudi stonoga je prišla na maškarado. Tako je veliko študentov brez vstopnine prišlo na zabavo. To pa vodstvu prireditve ni bilo preveč všeč. Ob polnoči so se maske razkrile. Rajanje se je nadaljevalo do zgodnjih jutranjih ur.«
