Za začetnike so bile to klade, naložene pred Tomšičevo žago. Nadaljevali smo na vseh bližnjih kozolcih, malo večji in spretnejši pa smo najraje plezali po deskah, zloženih v kope, ki so se sušile na velikem skladiščnem prostoru od žage do »nove ceste«.
Deske so bile zložene navzkrižno, dva do tri metre visoko, v sredini pa je bil velik prostor, kjer smo se skrivali in igrali. Na vrhu kope je bila potrebna posebna previdnost, da se gornja deska ni izpulila, saj niso bile pritrjene. V notranjosti smo občudovali sončne žarke, ki so v pramenih sijali med deskami, in kot je napisala prijateljica Maruša: »… kjer je manjkala grča v deski, je sijalo kot reflektor.« Imeli smo veliko srečo, saj nihče ni padel ali se poškodoval.
Če delavci na žagi niso zaklenili vozičkov za prevoz hlodov na žago, smo imeli tudi »vaški tramvaj«, saj so bile tračnice položene čez celo skladišče.
