Po dolgem premoru se je leta 1932 ponovno odpravil v Pariz in med drugim obiskal Alberta Algouda, prijatelja iz mladih let, ki je leta 1978 v Parizu pri založbi SEDEP objavil prevod Levstikovega dela Gadje gnezdo.
Ob tej priložnosti se je Algoud med drugim spominjal prvega srečanja, iz katerega se je razvilo globoko prijateljstvo, ki je trajalo vse do Levstikove smrti.
Iz spominov
„Konec leta 1911 … sem odpotoval v Slovenijo, kjer naj bi odprl zasebno šolo za francoščino. V Ljubljani sem imel več študentov, večinoma mojih let. …
Moj prijatelj Levstik je bil precej osamljen. Bil je izredno izobražen, francosko je govoril brez vsakršnega tujega naglasa in marsikak Francoz bi želel tako pravilno pisati svoj jezik, kot ga je pisal on. Kljub izredni kratkovidnosti je posvečal ves svoj čas pisanju.
Leta 1932 me je obiskal v Franciji in takrat sva tudi mnogo govorila o njegovem ujetništvu / v Mittergrabernu/.
V začetku se je verjetno zanimal zame, ker sem ga spominjal na njegov prvi obisk v Parizu, leta 1906. V Ljubljani sva ostala neločljiva prijatelja do julija 1914, ko sem tik pred izbruhom vojne zapustil Slovenijo. Od takrat sva si dopisovala in leta 1951 ga je moj sin /Philippe/ obiskal v Celju, kjer je Levstik preživljal zadnja leta.”
(M. Novak, Slovensko slovstvo v francoskih očeh, Delo, 1.3.1979)
V MOZIRJU OD 1933-1937
Po ločitvi od prve žene in po poroki s Franko (1932) se je vedno pogosteje umikal v rodno Savinjsko dolino. V Mozirju sta s Franko živela od leta 1933 do 1937. V tistih časih ni bilo enostavno izpeljati ločitvenega postopka, zato sta Vladimir in Franka prestopila v muslimansko vero, ki dovoljuje ločitev in ponovno poroko.