Po vsaki zimi pride pomlad

Večina je bila prepovedanih in zavladalo je mrtvilo, ki ga je slikovito opisal A. M. Slomšek: »Kadar voda preveč kipi, hitro upade in se ohladi kakor tudi slovenščina naša. Od leta 1850- 1860 je za slovenščino tolika zima bila, da se je začela sušiti in spet pojemati. Hitro so jo nemškutarji tlačiti jeli in spet nemščino za gospodinjo stavljati, naj bi slovenščina sužnja bila …« 

Z uvedbo ustavnega življenja v Avstriji leta 1860 je po desetletju zatišja društvena dejavnost ponovno oživela in sproščena ustvarjalna energija je razgibala tudi Celje. Lokalna posvetna in duhovna inteligenca je spoznala, da mesto z okolico potrebuje društvo, ki bi ohranjalo in krepilo jezikovna in kulturna izročila slovenskih prednikov. Mestni zdravnik dr. Štefan Kočevar, štorski montanist Andrej Pirnat, geolog in lastnik rudnika v Zabukovici Ivan Žuža in narodno zavedni celjski trgovec Franc Kapus so jeseni 1861 oblikovali pripravljalni odbor za ustanovitev društva in sestavili »Pravila Narodne čitavnice v Celju«.

Vest o ustanovitvi celjske Narodne čitalnice je bila objavljena v Novicah januarja 1862, otvoritev z »bésedo« pa je uspela sredi februarja 1862. Še isti večer so Celjani v Ljubljano poslali novico z naslednjo vsebino: »Iz Celja, 16. svečana ob 9. uri zvečer. Ravnokar smo končali ‘bésedo’, s ktero smo odprli danes čitavnico celjsko. Bilo je vse tako slovesno, tako veselo, tako ljubeznjivo, da se ne dá popisati popisati z malo vrsticami, kaj smo dosihmal doživeli radostnega, in kaj nas še pričakuje, preden bo ura polnoč odbila. Zato nesite drage ‘Novice’ le ta kratek telegram po svetu, pa recite vsem, ki so se nas ta večer spominjali, da jim boste povedali drugi pot več o današnji častni narodni veselici.«