Poleg pobojev domačinov so se poleti 1945 na obravnavanem območju zgodili tudi poboji vojnih ujetnikov. Po navedbah g. Janeza Črneja, ki je raziskoval povojne poboje in množična grobišča na Celjskem, se eno od grobišč vojnih ujetnikov nahaja v Šmarjeti v Tumovi ulici, drugo pa ob Hudinji na severnem robu bivšega Hmezadovega hmeljišča ob južnem robu poljske ceste, 200 metrov od ovinka Mariborske ceste proti Trnovljam.[1].
O dogajanju v Šmarjeti v tistih dneh, ko so tam pobili vojne ujetnike, je g. Janezu Črneju pripovedoval g. Pintar, ki je to sam doživel, saj je stanoval v neposredni bližini, kjer se je zločin zgodil.
»Neke noči sem slišal krike in klice na pomoč v nemščini “Hilfe, hilfe“, nato pa rafalske strele. Zjutraj je od hiše do hiše hodil partizan in krojač Pešak, oblečen v novo angleško vojaško jopico in obut v nove usnjene škornje, in zahteval, da pokopljemo ubite, ki so ležali nekaj sto metrov od naše hiše na robu gozda. Mrtvi so bili slečeni, štirje so bili nemški vojni ujetniki, ki so imeli okrog vratu obešene razpoznavne aluminijaste tablice, dva pa sta bila neznanega rodu.«[2]
O poboju vojnih ujetnikov ob Hudinji ob nekdanjem Hmezadovem hmeljišču je g. Janezu Črneju pripovedovala ga. Runovčeva iz Trnovelj.
»Pri nas so se oglasili nemški vojni ujetniki, ki so bili izpuščeni iz taborišča Bežigrad. Bili so žejni in lačni. Ko so se malo okrepčali, so začeli kazati slike svojcev, ki jih čakajo doma. Bile so fotografije otrok, žena in staršev. Razlagali so, kako so veseli, da so preživeli vojno in da se sedaj lahko vračajo domov. Kmalu so se poslovili, češ da jih čaka še dolga pot do doma. Pokazali smo jim bližnjico čez polja do Šmarjete, skozi katero pelje glavna cesta proti Mariboru. Gledali smo za njimi, ali gredo v pravo smer. Takrat je za njimi na konju z brzostrelko čez ramo pridirjala znana partizanka Mimi Ostruh, domačinka, ki se je veliko zadrževala v taborišču Teharje. Skupini, ki je bila pri nas, se je na polju pridružila še druga skupina ujetnikov. Kmalu so se zaslišali rafali, ujetniki so se skušali razbežati, vendar jim ni uspelo. Polje proti Šmarjeti je bilo spet prazno, brez človeških silhuet. Naslednji dan smo izvedeli, da je bilo ubitih devet ujetnikov nemškega in deset ruskega rodu.«[3]
Po zaslugi g. Janeza Črneja sta bili leta 1993 obe grobišči vneseni v seznam prikritih grobišč na območju občine Celje.
[1] Janez Črnej, Grobišča na Štajerskem, samozaložba, Ljubljana, 2009, str. 66.
[2] Prav tam.
[3] Janez Črnej, navedeno delo, str. 66 in 67.
