Ivan Artič je eden najstarejših članov konjiške godbe na pihala.
Kaj nam lahko poveste o delovanju godbe in vašem igranju v njej?
»Krščanska godba na pihala je bila ustanovljena 1928. leta. Ustanovil jo je takratni arhidiakon Franc Tovornik. Malo kasneje pa je bila ustanovljena tudi godba Dravinja, ki pa je bila sokolska. Ta sokolska godba se je kmalu razšla in nekako pridružila krščanski godbi. Krščanska godba je imela več možnosti za obstoj, saj je dolga leta delovala pod okriljem cerkve pa tudi imenovala se je Cerkvena godba na pihala.
V času vojne je bila 1941. v Konjicah ustanovljena glasbena šola „Musik show Gonobitz”. Vodil jo je Vili Klampfer. Godba je delovala tudi med vojno. Štela je trideset članov in imela temno modre uniforme, za katere je skrbel Konus. Proti koncu vojne, ko so v takratnih prostorih godbe spali nemški vojaki, pa so instrumente in ostalo opremo skrili pri krojaču Alojzu Kovšetu. Po vojni se je godba zopet sestala in postala Godba na pihala tovarne usnja, ki se je kasneje preimenovala v Sindikalno godbo Konus Slovenske Konjice. Ko je pokojni predsednik občine Adolf Tavčar dal godbi dvorano, se je godba morala registrirati, kajti prej je vsa leta igrala brez registracije. Zato je takratni predsednik napisal pravilnik godbe, ki velja še danes. Od takrat se godba vodi kot samostojni pihalni orkester.
Instrumenti so bili med vojno enaki kot danes. Razlikovali so se le v tem, da se danes igrajo bolj tube, včasih pa so igrali „okrogle base na mašine”, danes pa bolj na „ventile”.
Med godbo danes in včasih ni velike razlike. Razlikuje se le v tem, da ima današnja več podmladka. „Stara godba” istih godbenikov je igrala približno dvajset let.
Igrali smo po vsej Sloveniji in tudi zunaj njenih meja, na Madžarskem, Avstriji, Italiji, na Hrvaškem in v Srbiji.
V tem času smo prejeli veliko priznanj. Najpomembnejša so: Zlata plaketa 1985, Zlata plaketa 1977 in 2. mesto 1981. Največ pa nam pomeni priznanje Prešernova nagrada občine Slovenske Konjice.
Nastopili smo na televiziji, radiu. Veliko smo igrali na pogrebih in pa tudi na porokah godbenikov. Po vojni smo največ igrali partizanske koračnice, kasneje pa bolj druge.«
Bi za konec morda še kaj dodali?
»Starejši godbeniki odstopajo, mlajši prihajajo in tako gre to iz leta v leto. Danes je le-ta razlika, da prihajajo godbeniki v glavnem iz glasbene šole, mi pa smo se sami učili igrati.
Jaz v vseh petdesetih letih igranja nisem pomislil na odstop, kajti če si pri godbi, potem moraš z njo živeti. Ko pa enkrat z njo živiš, jo nekje občutiš kot potrebo. Z godbo je namreč tako, če te zastrupi, te zastrupi za celo življenje in postane del tvojega življenja.«
