Polleyeva hiša
„Rodbina Polley je bila zelo ugledna. Poleg tega, da so bili njeni člani bogati, so bili tudi izobraženi in podjetni. Nekateri so bili župani, komisarji, glavarji v Sežani, Komnu, Kopru in Gorici. /…/ Polleyeva družina se je iz Sežane izselila, menda v Ameriko, in za njimi se je izgubila sled.” (Skrinjar, 2006, str. 227-228)
„Živeli so v zgradbi, kjer je sedaj stari del Kosovelove knjižnice, zgoraj pa so stanovanja. Sodelovali so tudi pri gradnji Južne železnice. Prav zato so imeli privilegij, da je vlak ustavil pred njihovo hišo, kadarkoli so ga potrebovali. Hišo so gradili domači in tuji zidarji v sredini 19. stoletja. V tistem času se je med ljudmi šepetalo o bajnem Polleyevem bogatstvu. Stavba je bila za tiste čase pravo presenečenje, nekak prvi nebotičnik na Krasu. Tam blizu so zgradili še druga nenavadno obsežna poslopja z globokimi kletmi in zidanimi sodi. Zadnji lastnik Anton Polley je zgradbo prodal z vsemi poslopji in vrtovi tržaškemu Grku Galatiju baje za zelo visoko ceno. Galati je preimenoval hišo v Villa Angelica in za oskrbnika postavil Gregorja Tončiča. Leta 1911 je vzela od Galatija hišo v najem sežanska občina in sicer za vojašnico, končno pa jo je leta 1918 kupila in od leta 1924 pa vse do konca druge svetovne vojne so bili v tej hiši občinski uradi.” (Rebec – Skrinjar, 2004, str. 31)
Ko požar leta 1974 uniči del fonda Kosovelove knjižnice, ki je bila tedaj v stavbi telovadnega doma TVD Partizan na Bazoviški ulici 9, se knjižnica preseli v nekdanjo Polleyevo hišo, kjer je še danes.
„Živeli so v zgradbi, kjer je sedaj stari del Kosovelove knjižnice, zgoraj pa so stanovanja. Sodelovali so tudi pri gradnji Južne železnice. Prav zato so imeli privilegij, da je vlak ustavil pred njihovo hišo, kadarkoli so ga potrebovali. Hišo so gradili domači in tuji zidarji v sredini 19. stoletja. V tistem času se je med ljudmi šepetalo o bajnem Polleyevem bogatstvu. Stavba je bila za tiste čase pravo presenečenje, nekak prvi nebotičnik na Krasu. Tam blizu so zgradili še druga nenavadno obsežna poslopja z globokimi kletmi in zidanimi sodi. Zadnji lastnik Anton Polley je zgradbo prodal z vsemi poslopji in vrtovi tržaškemu Grku Galatiju baje za zelo visoko ceno. Galati je preimenoval hišo v Villa Angelica in za oskrbnika postavil Gregorja Tončiča. Leta 1911 je vzela od Galatija hišo v najem sežanska občina in sicer za vojašnico, končno pa jo je leta 1918 kupila in od leta 1924 pa vse do konca druge svetovne vojne so bili v tej hiši občinski uradi.” (Rebec – Skrinjar, 2004, str. 31)
Ko požar leta 1974 uniči del fonda Kosovelove knjižnice, ki je bila tedaj v stavbi telovadnega doma TVD Partizan na Bazoviški ulici 9, se knjižnica preseli v nekdanjo Polleyevo hišo, kjer je še danes.
