Leta 1892 je predilnica zaposlovala 145 delavcev, od tega je bilo kar 80 mlajših od 16 let. V povprečju so zaslužili 3 do 4 krone na teden.
Leta 1896 je proizvodnja že popolnoma stekla, izdelki so šli dobro v promet, zaradi cenene proizvodnje so se ustvarjali veliki dobički. Delavnik je trajal od šestih zjutraj do šestih zvečer, enourni vmesni odmor za kosilo ni bil plačan. Bili so zdravstveno zavarovani. Leta 1904 je delalo že 400 delavcev, plače so se zvišale na 8 kron.
Med zaposlenimi so bile večinoma ženske in mladoletniki, najcenejša delovna sila. V takih pogojih je bilo možno dosegati velike dobičke. Zaslužki so bili slabi, leta 1907 pa so se še poslabšali. Težko življenje je sprožilo prvi štrajk litijskih tekstilnih delavcev, ki pa se je končal brez uspeha.
Zakon o noveli obrtnega reda iz leta 1885 je prepovedoval zaposlitev otrok, ki so mlajši od 14 let. Še mlajše, med 12. in 14. letom, so lahko zaposlili le v obrti, vendar pod pogojem, da to ni zaviralo njihovega razvoja ali škodilo zdravju. Otroško delo je bilo še posebno razširjeno v tekstilni industriji. Tudi uprava litijske predilnice in zdravniki so kršili ta zakon, k temu pa so pripomogli tudi starši, ki so kljub telesni nedoraslosti svojih otrok prikazovali višjo starost. Razumeti moramo, da je takšno stremljenje po hitri zaposlitvi odsevalo iz socialne in ekonomske revščine takratnih družin.
Pred prvo svetovno vojno je družba zaposlovala 210 žensk in 165 moških. Plačevala jim je po 5000 kron tedensko.
Mautner se je dobro zavedal nevarnosti delavskih stavk. Ocenil je, da siti delavci niso revolucionarni in leta 1924 je izračunal tabelo minimalnih življenjskih stroškov in jo stalno dopolnjeval. Po svojih zmožnostih jim je zvišal raven z višjimi plačami, draginjskim dodatkom ali pa drugimi ugodnostmi pri nakupu v konzumu. Tu so delavci lahko kupili prav vse za minimalno ceno. Sistem pomoči je pri Mautnerju odlično deloval, najbolje pa ravno v Litiji, zato po letu 1923 ni bilo nobene stavke. Kaj so še prejemali delavci v obliki naturalij, je razvidno iz prve kolektivne pogodbe v tekstilni industriji pri nas. Podpisana je bila leta 1935 med Jugoslovansko tekstilno tvornico Mautner d. d. v Litiji kot delodajalcem na eni strani in Splošno delavsko strokovno zvezo Jugoslavije, Jugoslovansko strokovno zvezo in predstavniki litijske predilnice na drugi strani. Vsebovala je 11 poglavij in delavski zastopniki so z lastnikom izbojevali vse zahteve, med drugim tudi zadovoljive mezdne plače.
8. točka kolektivne pogodbe je opisovala naturalne dajatve. Naj jih povzamemo v skrajšani obliki: Delavci so imeli brezplačna stanovanja, vodo, elektriko pa do desetih zvečer, do tedaj je delala tovarna. Konzumno blago in premog so kupovali po nabavni ceni, ki je veljala za tovarno. Za božič je dobil vsak otrok pet metrov blaga kot darilo, vsaka družina je brezplačno najela 500 kvadratnih metrov vrta za lastno pridelavo zelenjave. Obnemogli delavci so prejemali starostno podporo po 300 din mesečno iz delavskega podpornega fonda. Uradniški delavci so prejemali kurjavo zastonj in sicer poročeni štiri kubične metre drv in tri tone premoga, samski pa dva kubična metra drv in tri četrtine tone premoga.
Zaradi dobrih delavskih pogojev se litijski predilci niso priključili k veliki tekstilni stavki Slovenije leta 1936, so pa tekstilne delavce v drugih tovarnah podprli moralno in materialno.
Delavci so bili deležni še nekaterih ugodnosti. Leta 1930 je uprava tovarne v pritličju dekliškega doma odprla za otroke svojih delavcev otroški vrtec. Delavci so koristili vse te ugodnosti do druge svetovne vojne. Poleti leta 1941 so predilnico zasedli Nemci in delavcem pričeli zaračunavati stanarino.
