Za odhod k partizanom pa se Ivan Kuhar ni mogel dokončno odločiti, ker ostarele matere ni želel odtrgati od doma. Zato so ga, žal, nemški policisti prehiteli; 26. junija 1944 so vdrli k Préžihovi bajti. Žena Alojzija in otroci so bili kot vedno pri Merkaču na Stražišču.14 Avgust Kuhar v članku Umor pri Prežihu (KF 1953, št. 5–7) verjetno napačno navaja, da je bila Alojzija Kuhar takrat pri njem na Jesenicah; to se je moralo dogoditi že malo prej.15 Anza je tega dne že vstal; bilo je sivo junijsko jutro. Kar naenkrat je bila hiša polna nemških policistov. Že napol gluho mater so odvlekli na Rimski vrelec in nato naprej na Prevalje, njega pa umorili v globači tik pod bajto, še ne štirideset let starega.16
Ko je Anzanova žena Alojzija Kuhar izvedela, da so Anzanovo mater odpeljali gestapovci na Prevalje, je odhitela tja in na Preškem vrhu našla prazen dom. Za njenega moža pa so gestapovci trdili, da je zaprt v Celovcu. Nadaljnje obiske na Préžihovi bajti, domačiji njenega moža, so Alojziji gestapovci strogo prepovedali. Napotila se je torej v Celovec s perilom in paketom hrane in ko so ji po dolgotrajnih prošnjah le ustregli in pokazali nekega Kuharja, je ugotovila, da to ni njen mož, ampak neki Kuhar iz zamejske Koroške. Po ponovnem poizvedovanju so ji le rekli, da je bil njen mož Ivan že zdavnaj ustreljen, niso pa ji povedali, kje je zakopano njegovo truplo. Nemška policija je domačim iskanje strogo prepovedala, decembra 1944 pa so Alojzijo skupaj z otroki aretirali in odpeljali v taborišče v Nemčijo, od koder se je družina vrnila dva meseca po osvoboditvi.
Domači njegovega groba dolgo niso našli, čisto slučajno ga je šele 9. maja 1946 17 odkril Anton Gorenšek, p. d. Lužnik, ko so v Préžihovem gozdu sekali les.
Le dobrih 14 dni po najdbi Anzanovega trupla je 27. maja 1946 umrl še sin Ivan za posledicami trpljenja v taborišču.19 Mame Alojzije pa tudi to ni smelo upogniti, saj je morala poskrbeti za preostale otroke, Darinka, Nežo in Ano. Življenje je hotelo in moralo iti svojo pot naprej.
Na mestu, kjer so našli njegovo truplo, so borci 14. maja 1978 postavili nov spomenik z besedami dr. Franca Sušnika:
»PREŽIHOV ANZA / IVAN KUHAR / 26-6-1944 / OD DOMA V COKLAH / SEM PRIGNAN / UMORJEN ZAGREBEN
O NE-ČAS KO TOD / NEČLOVEK JE MORIL«
14 Ustna izjava Anzanove hčerke Ane Ristič z dne 19. 7. 2017, da so bili v času umora vsi otroci in mati Alojzija Kuhar na dedovem domu pri Merkaču na Stražišču.
15 Avgust Kuhar v KF 1953, št. 5–7, piše: »Poslal je ženo k edino dosegljivemu bratu, da bi uredili na kak način, da ne bi bilo treba odtrgati mater od doma. In ko se je žena vrnila — je bil Kuharjev dom uničen, Anza nikjer, mati pa je bila na orožniški postaji na Prevaljah brez vsega in v cokljah.« To je potem po izjavi Anzanove hčerke Ane Ristič napačno povzel tudi Franc Zabel v Hotuljskem taboru: 35 let. Vsi drugi smo za njim to napako ponavljali!
16 Kuhar, Avgust: Umor pri Prežihu. V: KF, št. 5–7, 28. 5. 1953, str. 20–21.
17 Franc Zabel v svojem članku v »Hotuljskem taboru: 35 let« napačno omenja letnico 1947.
18 Na hrbtni strani fotografije je rokopisni zapis, verjetno dr. Sušnikov, v transkripciji je takšen: Našli so Anzana / v srajci je Pavšar (ob materi Vorančevi) / zraven Pavšerja Hrovat / ob materi Vužnik.
19 Srebotnik, Franjo: Spomini na Kuharjevega Anzana; V: Svobodna misel, 11. 6. 1993, str. 19, navaja napačen datum: »…čez dva dni…« in letnico »1947« namesto 1946.