Avtor zgodbe je Alojz Škerbec iz Ljubljane.
Zasavje, idilična dolina, ki se začne nekje v bližini Litije in se vleče tja do Zidanega Mosta, to je dolina mojega otroštva. Zmerom, kadar me pot zanese v ta že malo pozabljen kraj, mi noga avtomatično zdrsne z gasa, ko se približam vasici Renke, vasici mojega otroštva, čeprav sem živel na levi strani reke Save, na mestu, kjer je med dva hriba vklesana železnica in zasavska cesta, po sredini pa teče reka Sava, ki je na tem območju precej deroča. V času mojega otroštva zasavske ceste še ni bilo, obstajala je steza, po kateri so domačini iz vasice Renke in ostalih vasic iz desnega brega Save hodili v Zagorje.
Moje otroštvo je bilo zelo povezano z železnico, saj smo živeli v železniški čuvajnici, ker je bil moj oče čuvaj proge, obhodnik na relaciji Trbovlje – Sava. Čuvajnica je bila potisnjena v breg nad progo, ob čuvajnici, pa je bila tudi signalna naprava, za katero je skrbela moja mama, saj je bila luč na petrolej in smo jo morali vsak večer prižigati in zjutraj ugašati. Kot otrok sem živel zelo samotarsko življenje, saj daleč naokoli ni bilo sosedov, če pa bi hotel priti v vas Renke, sem moral počakati na čolnarja, da me je s čolnom prepeljal na desni breg Save, žal pa nisem imel denarja za plačilo čolnarja.
Spomini mojega otroštva segajo v leta takoj po drugi svetovni vojni, ko so se mi nekateri dogodki globoko vtisnili v moj spomin. V bližini železniške čuvajnice je v reki Savi ležala parna lokomotiva, ki so jo med vojno z miniranjem prevrnili v reko. Veliko ur sem opazoval dvig te lokomotive, zaradi katere so speljali železniške tire v reko Savo in jo s pomočjo debelih železnih vrvi postavili nazaj na tire; to je bil dogodek, ki se mi je globoko vtisnil v spomin.
Drugi tak dogodek, ki sem ga opazoval kar nekaj let, je bilo spravilo lesa za zasavske premogovnike, točno nasproti naše čuvajnice je bila drča – riža za spravilo lesa iz vasi na vrh hriba na desni strani reke Save. Na vrhu hriba sem videl kot pikica velike postave, ki so pripravljale hlodovino, ki so jo spustili po drči do reke Save. Delo teh ljudi je bilo zelo nevarno, saj so se včasih hlodi nakopičili in so jih morali sprožiti samo s pomočjo gozdarskega cepina ali raklja, to je daljši lesen drog. Moje največje veselje je bilo, da se je hlod zakotalil v reko, ki ga je tudi odnesla. Ko so na obrežju pripravili dovolj hlodovine, so začeli pripravljati splav; to so naredili tako, da so med seboj povezali hlode, na obeh koncih pripravili vesla in se spustili po deroči Savi.
Bližal se je čas, ko je bilo potrebno iti v šolo, ki pa se je nisem nič veselil, saj je bila oddaljena kar sedem kilometrov, ker je bila podružniška šola s samo eno učilnico, v kateri smo se drenjali učenci od prvega do osmega razreda v dopoldanskem ali popoldanskem urniku. Kako sem bil vesel, ko je zapadlo veliko snega in je pritisnil takšen mraz, da so doma zaledenela vsa stekla na oknih tako, da sem dihal v steklo, da sem naredil odprtini v ledu in opazoval reko Savo, po kateri so se valili kosi ledu.
Moja pot je potekala prvi kilometer po železniški progi, do železniške postaje Renke, ki je bila nastanjena v odsluženemu neuglednem potniškem vagonu, kjer je bil zaposlen železničar, odjavnik, ki je bil poleg signalnih naprav tudi zadolžen za prodajo kart za vožnjo po železnici. Zal tega vagona ni več in tudi postajališča ni, na katerega imam lepe spomine, saj so mi železničarji velikokrat pomagali na tej poti v šolo, včasih tudi s kosom kruha, ki ga doma ni bilo v izobilju. Pot sem nadaljeval po gozdni poti, tako da sem prišel do makadamske ozke ceste, po kateri sem nadaljeval mojo pot v šolo. V tem času, ko sem začel hoditi v šolo, so začeli pripravljati tudi načrt, da zgradijo viseči most čez reko Savo. Včasih sem se v šolo peljal tudi z vlakom, postajališče Renke pa ni imelo nobenega perona, v tistem času pa so imeli vagoni kar visoke stopnice in ker nisem bil ravno med velikimi otroci sem rabil pomoč železničarja odjavnika ali sprevodnika vlaka, da me je dvignil na stopnico vagona.
Gradnja tega visečega mostu me je zelo očarala, saj se je začelo dogajati nekaj novega za moje oči. Moja pot v šolo je peljala tudi čez opusteli kamnolom, v katerem so začeli pripravljati skale, ki jih bodo uporabili za gradnjo visečega mostu. Na rob strmega brega so s samokolnico vozili skale, ki sem jih z veseljem valil po strmini do železniške proge. Tisti čas so se zelo povečale moje zamude ob prihajanju v šolo ali iz šole. Na začetku gradnje so čez reko potegnili jekleno vrv, na katero so obesili odsluženo kovinsko posodo iz rudnika, ki so jo na rudniku uporabljali za prevoz premoga ali odpadnega rudniškega materiala. Ta posoda je velikokrat služila za prevoz ljudi, ki so se upali uporabiti to prevozno sredstvo in ni bilo potrebno čakati na čolnarja. Prišel je čas in v vasici Renke so odprli nov viseči most, ki je bil primeren samo za pešce, in tudi čolnar se je lahko upokojil.
Na priporočilo učitelja na podružniški šoli sem se v peti razred vpisal na matično šolo v Litijo in moja pot v šolo se je zelo podaljšala. V tem času so se v Renkah pojavili geometri in traserji, ki so količili traso za novo zasavsko cesto in življenje je postalo spet zanimivo, saj se je vsakodnevno nekaj novega dogajalo. V Litijo in Renke so prišli vojaki JNA postavili šotorišče in jaz sem lahko opazoval vojaško življenje. Z veliko vnemo so začeli graditi zasavsko cesto. Spet sem lahko opazoval, za mene nekaj novega, velike težke vojaške tovornjake, buldožerje in težke valjarje, ki so utrjevali traso nove ceste. Komaj sem čakal, da je bilo konec pouka, da sem tekel v vojaško bazo v Litiji in prosil šoferje velikih vojaških tovornjakov, ki so bili namenjeni v Renke, če se lahko peljem z njimi, to je bilo zame nepozabno doživetje. Trasa ceste je bila v tem delu med Renkami in Zagorjem zelo zahtevna, spet sem lahko cele dneve opazoval vojake, ki so navezani na vrveh vrtali luknje v skale in pripravljali teren za miniranje. Skrit v grmovju sem opazoval čuvaje na progi, ki so z rdečimi zastavicami mahali ob železniški progi in opozarjali na nevarnost, po njihovih gibih sem hitro ugotovil, kdaj bodo vojaki minirali in sem si pravočasno zatisnil ušesa.
Bližal se je konec moje osnovnošolske izobrazbe in ker je bilo moje poznavanje terena ob progi veliko, saj sem poznal vse prepuste in iz kamna grajene podporne zidove, so me vključili v ekipo, ki je pripravljala načrte za elektrifikacijo proge; to je bilo nekaj novega, ko sem opazoval traserja proge, kako je vse podatke o višini in širini prepustov in podpornih zidov vnašal na velike slike posnetkov iz zraka. Pri tem delu, za katerega sem dobil prvi honorar, sem se tudi veliko naučil o življenju in delu traserjev elektrifikacije proge na tem zelo zahtevnem projektu. To delo sem opravljal med počitnicami, ki so bile najbolj zanimive v mojem življenju. S končanjem osmega razreda osnovne šole sem se počasi oddaljil iz te doline in življenja v železniški čuvajnici.
Veliko je bilo še zanimivih drobnih dogodkov v tem času, zaradi nekaterih sem jokal, še večkrat pa tudi smejal. Žal nisem imel sovrstnikov in poslušalcev, da bi jim zaupal, kaj se mi je dogajalo in zgodilo, ali kaj sem porednega naredil.
Še danes, ko me pot zanese v te domače kraje, mi pogled z desne strani Save, kjer poteka cesta, uide na levi breg, na ostanke železniške čuvajnice, od katere so ostali samo zidovi in še ti so slabo vidni. Viseči most v Renkah je zaprt, o postajališču ni več sledu, po zasavski cesti ne vozijo redni avtobusi, le vlaki s povečano hitrostjo drvijo mimo postajališča Renke, po ovinkih te proge, ki je krojila in utrdila mojo življenjsko pot.