Premogovnik je takoj po vojni zagnal gradnjo novega naselja; temeljni kamen Novega Velenja so postavili že 1. maja 1946, in sicer med skromno slovesnostjo na mestu, kjer danes stoji prvi desetorček – t. i. konjušnica ob Kidričevi cesti. Poleg konjušnice je bilo leta 1947 zgrajenih še pet četvorčkov, leta 1948 pa še samski dom, četvorček in dva osmemnajstorčka ter devet barak na Glinškovem klancu, kamor so naselili družine rudarjev, ki so se vrnile iz tujine. Hitro rastoča delavska kolonija Šmartno je v naslednjih dveh letih pridobila nove stanovanjske bloke, zidane provizorije, leta 1950 pa še električno razsvetljavo.
Leta 1948 je ljubljanski arhitekt Viljem Strmecki projektiral načrt z regionalnim planom za velikopotezno urbanizacijo Velenja. Oblikoval je Novo Velenje, Pesje in Šoštanj, rekonstruiral ceste zunaj območja pridobivanja premoga in predvidel odstranitev ogroženih naselij, ki bi se zaradi izkopa premoga ugreznile. Zgledoval se je po Le Corbusierjevem urbanističnem konceptu sodobnega »mesta, ki žarči«, in v njem zasnoval dva centra: Novi center in Novo Velenje. Načrt se ni uresničil v celoti, saj do izgradnje kompleksov Novega centra med Pesjem in Prelogami sploh ni prišlo, Novemu Velenju pa je zaradi pomanjkanja sredstev grozila usoda rudarske kolonije.
Strmecki je Novo Velenje postavil na obrečno teraso desnega brega Pake – na območje med Staro vasjo in župnijsko cerkvijo sv. Martina in ga uredil na strogi pravokotni mreži, orientirani tako, da so bivalni prostori najbolj osončeni. Poleg gradnje dvoetažnih dvojčkov, blokov samskih stanovanj, nizov vrstnih hiš in peščice enodružinskih hiš je v načrt vključil še vse potrebne servisne dejavnosti, avtobusno in železniško postajo, restavracijo, kino, bolnišnico, osnovno šolo in gimnazijo.
Ta vizija kolektivističnega mesta se je kmalu razblinila predvsem zaradi gradnje zasebnih enodružinskih hiš, razporejenih po načelu vrtnega mesta v okolici premogovnika in elektrarne, kar pa vsekakor ni bilo dovolj za reševanje stanovanjske stiske naraščajočega števila rudarjev. Razen tega so se graditelji novega mesta soočali še s pomanjkanjem sredstev za preskrbo prebivalstva in izgradnjo ustrezne mestne infrastrukture, kajti centralistično plansko gospodarstvo države je vsa sredstva namenilo obnovi in razvoju bazične industrije. Najbolj pereče probleme so reševali z razpisom ljudskih posojil in z organizacijo udarniškega dela, ki so ga leta 1948 prvič organizirali zunaj rudniške jame za gradnjo zadružnega doma in velenjske kinodvorane. Premogovnik je tedaj deloval še pod mejo dobičkonosnosti, stanovanjsko vprašanje rudarjev pa reševal z gradnjo kolonije provizorijev nizke bivalne kakovosti.
