V socialistični Jugoslaviji se je obdobje prve povojne svetovne gospodarske krize najbolj izrazilo v pomanjkanju osnovnih dobrin, togosti političnih struktur ter občutju negotove prihodnosti. Zazrtost v svetlo prihodnost je bila zasenčena tudi v Velenju, in to zaradi negativnih učinkov naftne krize, izrazitega padca življenjskega standarda ter skorajšnjega gospodarskega zloma Gorenja. Gospodarski kazalci premogovnika so se sicer še pomikali strmo navzgor, saj so leta 1985 izkopali rekordnih 5.106.400 ton premoga, vendar pa je nebrzdan gospodarski razvoj kmalu razkril tudi svojo temno stran, grozljive posledice uničevanja okolja. Na vrhuncu ekološke krize se je leta 1987 na množičnem ekološkem shodu na Titovem trgu zbralo 20.000 ljudi in zahtevalo takojšnjo ekološko sanacijo prizadetih območij Šaleške doline – odpravo visoke onesnaženost zraka in vnovično oživitev življenja v mrtvi Paki in nastajajočih jezerih. Zaradi ugrezanja so že v sedemdesetih porušili turistični center ob Škalskem jezeru.
Zaradi izrazitih sprememb v družbenem in prostorskem smislu so se prebivalci Velenja soočali tudi s kulturno krizo identitete. Osnovni arhitekturni koncept zazidave v zelenju se je vse bolj opuščal, njegovo celovitost pa je rušila tudi obsedenost z ogromnimi stavbami in zgostitvijo zazidav. Zaradi hude prostorske stiske se je razmahnila moda prizidkov in nadzidkov. Prevelika gostota prebivalstva na obrobnih delih mestna in hkrati premajhna gostota arhitekture v samem središču mesta je močno načela ravnotežje urbane celote. Arhitekti nastalih težav niso več reševali celovito, temveč so zgolj sproti popravljali napake na posameznih lokacijah. Meščani so se v iskanju identitete zazirali v tradicionalni svet preteklih podob, svoje nezadovoljstvo zaradi kriznih razmer socialistične Jugoslavije in prostorskih napak pa so projicirali v mesto moderne; prišlo je celo do predloga za administrativno prepoved ravnih streh. Nekoč občudovani socialistični čudež je zdaj postal kamen spotike. Prepričanje, da lepega mesta ne ustvarja arhitektura, temveč okrasitev mesta s cvetjem in spomeniki, je sprožilo proces ideologizacije mesta. Leta 1981 se je Velenje s posebnim odlokom skupščine občine uradno preimenovalo v Titovo Velenje, ideološka vez v prostoru pa se je vzpostavila z novimi spomeniki; že leta 1977 postavljenemu ogromnemu Titovemu spomeniku na zelenici se je pridružil spomenik NOB med občino in kulturnim domom, po Edvardu Kardelju poimenovani trg pa je pridobil še kip čaščenega velikana revolucije. Kljub zavzetosti z okraševanjem pa so povsem pozabili na obnavljanje propadajočega Sončnega parka.
