Prostorsko stisko je knjižnica aprila 1965 rešila s preselitvijo v Prosvetni dom Brežice. Slavje ob odprtju novih knjižničnih prostorov v velikosti 94m2 je sovpadlo z 20. obletnico njene ustanovitve. Iz skromnih začetkov v prvih povojnih mesecih je knjižnica v dveh desetletjih zrasla v priznano kulturno ustanovo (Knjižnica v Brežicah je dobila prostornejši dom, 1965).
O slavnostnem odprtju novih prostorov knjižnice v prosvetnem domu so v Dolenjskem listu (15. aprila 1965) zapisali:
»V Brežicah je bil v nedeljo, 11. aprila 1965, ob prisotnosti mnogih domačinov in gostov slovesno odprt nov prostor občinske matične knjižnice v Prosvetnem domu. Do sedaj se je ta kulturna ustanova morala zadovoljiti z zelo skromnim in utesnjenim okoljem. V veliko zadovoljstvo Brežičanov, predvsem pa stalnih obiskovalcev knjižnice in njenih uslužbenk, je ta kulturna ustanova vendarle dobila prijetnejši dom, kjer vsaj nekaj let še ne bo stiske za prostor.
Nedeljsko slavje sovpada z 20-letnico ustanovitve brežiške knjižnice in 20-letnico osvoboditve. Zaradi obeh jubilejev je ta kulturni dogodek še toliko pomembnejši. Iz skromnih začetkov v prvih povojnih mesecih se je knjižnica v dveh desetletjih razrasla v priznano kulturno ustanovo, ki je razpredla knjižničarsko mrežo po vsej občini. Njen knjižni zaklad se iz leta v leto veča in tudi ljubiteljev pisane besede je vedno več. Mnogo zaslug za rast te ustanove ima njena dolgoletna upravnica Savica Zorko.
V novem okolju bo knjižnica lahko svobodneje zadihala in še povečala število svojih obiskovalcev. Sodoben pristop do knjig in prijetno urejen bralni kotiček bosta gotovo privabila v knjižnico nove bralce. Knjižnici se torej obeta še plodnejše delo, kajti njena vloga pri izobraževanju in prosvetljevanju ljudi je še prav tako pomembna kot nekdaj. Svoje kulturno poslanstvo pa bo z uspehom opravljala le, če bo še naprej uživala vsestransko podporo tistih, ki so ji pomagali že od prej.«
Na odprtju je bilo prisotnih dvainšestdeset gostov. Pozdravnemu govoru predsednika knjižničnega odbora Iva Preskarja je o dveh desetletjih knjižnice spregovorila njena upraviteljica Savica Zorko. V spremljevalnem programu sta sodelovala pionir Gorazd Škaler z recitacijo o mladem bralcu in Jožica Zorko z Borkovimi mislimi o knjigah (Kronika Občinske matične knjižnice Brežice, 1965-1974).
Knjižna zaloga je bila urejena po sistemu prostega pristopa, na katerega so se uporabniki kmalu navadili. Mija Šebek (2006) se spominja: »Na novo ureditev, ko ni bilo več izposojevalne mize med obiskovalcem in knjigo, ko so lahko sami brskali in izbirali so se hitro navadili.«
Brežiška knjižnica je prva v Posavju in med prvimi na Dolenjskem uvedla prosti pristop, pa tudi sicer je bila v tem prostoru ena najmočnejših in najbolje organiziranih knjižnic.
V članku Mladina najraje sega po knjigah (1965) preberemo: »Kljub temu, da so novi prostori v Prosvetnem domu veliko lepši in udobnejši kot prejšnji, je bil obisk nekoliko manjši. Na to vpliva oddaljenost od središča mesta in zaradi tega se je spremenila tudi sktruktura bralcev. V knjižnico zahaja manj osnovnošolskih otrok, povečuje pa se število bralcev iz vrst gimnazijcev.«
Knjižnica je poslovala vsak dan. Knjižničarka Mija Šebek se spominja, da uporabniki niso iskali več le knjig za razvedrilo, ampak tudi gradivo za pisanje referatov, maturitetnih in diplomskih nalog ter za izobraževanje ob delu. V letu 1965 je imela 1.482 rednih članov, ki so lahko izbirali med 6.933 knjigami. V knjižnici so bile zaposlene tri knjižničarke (Šebek, 2006).
Knjižnica je imela tudi čitalnico, v kateri so se najpogosteje zadrževali učenci in odrasli, ki so ob knjigah in branju čakali na odhode avtobusov. Tudi dijaki so v novi čitalnici radi prebirali novice v periodičnem in dnevnem tisku. Na obisku pri Savici Zorko ta zaupa novinarki: »Zadnja leta se v knjižnici krepi obisk čitalnice, nekoliko pa nazaduje izposojanje knjig na dom. Večji obisk v čitalnici pozdravljam. V njej presedijo največ časa šolarji. Knjižničarji smo veseli, da imajo na voljo miren, topel in prijeten kotiček za branje.« (Teppey, 1967)
Tudi v letu 1965 je največjo težavo predstavljala nabava novih knjig. Zaradi višjih cen in pomanjkanja finančnih sredstev so se dolgoletni bralci pogosto pritoževali, da jim zaradi skromne nabave novih knjig zmanjkuje branja (Mladina najraje posega po knjigah, 1965).
Savica Zorko je knjižnico uspešno vodila do upokojitve. Od leta 1966 do leta 1992 pa je knjižnica delovala pod strokovnim vodstvom Mije Šebek. V članku Življenje s knjigami (1968) se spominja:
»V večini knjižnic po občini so najvestnejši bralci prav kmetje. Razumljivo je zato, da večino knjig preberejo pozimi, ko je dovolj prostega časa. Zdaj, ko je na poljih veliko dela, je obiskovalcev v knjižnicah manj. V brežiški knjižnici pa je struktura bralcev malce drugačna. Največ je bralcev z nižjo in srednjo izobrazbo, tistih z visoko izobrazbo skoraj ne vidimo. Mladina najraje prihaja k nam, saj imamo tudi čitalnico. Res je, da so zdaj v gimnaziji in osnovni šoli uredili svoji knjižnici, a mladih obiskovalcev imamo še vedno veliko. Sicer pa so najbolj redni bralci upokojenci in gospodinje.« Knjižnica je bila odprta vsak dan od 8. do 15. ure.
Z zmanjšanjem dotacij je delo knjižnice do leta 1971 počasi stagniralo. Nato se je z ustanovitvijo občinske Kulturne skupnosti stanje bistveno izboljšalo; predvsem zaradi zagotavljanja virov financiranja (Šebek, 1984).
Leta 1972 je kot matična knjižnica za občino Brežice nudila strokovne nasvete ob prehajanju šolskih knjižnic (Globoko, Cerklje in Brežice) in knjižnice Doma JLA na prost pristop, strokovno pomoč pri urejanju knjižnične zaloge in pri izbiri ob nakupu gradiva. Dramskim skupinam v Posavju so pomagali pri izbiri iger in jim pošiljali sezname gradiva, ki je bilo v knjižnici na voljo (Poročilo Občinske matične knjižnice za poslovno leto 1972).
Leta 1973 je knjižnica namesto izposojnine uvedla letno članarino (Šebek, 2006).
Prostor, v katerem so bili oddelek za odrasle, pionirski oddelek, čitalnica in prostor za obdelavo, je postal pretesen in nevarno preobremenjen. Zato je, na predvečer kulturnega praznika leta 1974, knjižnica pridobila še dodaten prostor v izmeri 80m2 v pritličju Prosvetnega doma, v bivšem bifeju. Tam je svoj prostor dobil oddelek za odrasle (Šebek, 1984).
Samostojno sta v tem času delovali le še knjižnici v Dobovi in Krški vasi, druge pa so prenesli na šole. Po krajih je krožilo šest potujočih kovčkov.
Zadnje leto domovanja knjižnice v Prosvetnem domu je bila članarina za odrasle bralce 50 din, za dijake, vojake, študente in vajence 30 din, za učence in predšolske otroke 20 din. Če si je občan izposodil knjigo le enkrat ali dvakrat v letu, se je lahko odločil za izposojevalnino (Program dela Občinske matične knjižnice za leto 1979).
