Ob otvoritvi razstave, na kateri je bilo na ogled 30 grafik iz obdobja 50 let, se je v knjižnici zbralo veliko prijateljev Černigoja in njegove umetnosti.
„Tudi pravega navdušenja za razstavo Černigoj letos ni imel. Le težko smo ga pregovorili, da bi tudi 85. letnico proslavljali ob razstavi. Razstavljene grafike so iz prejšnjega obdobja in v večini primerov nam še nepoznane. Kajti znano je, da je umetnik po izdelavi grafične plošče, naredil le po en odtis, redko še drugega, če s prvim ni bil povsem zadovoljen, in s tem se je njegov izdelek končal. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi odtisnil po več izvodov, še manj je pomislil, da bi svoje izdelke prodal in tako pripel do potrebnega denarja, ki ga nikoli ni imel. Zato so Černigojeve grafike v večini primerov unikati. Ko smo tako razmišljali, kaj bi razstavili, smo pomislili, da vendarle mojster, če že hrani več vseh starejših grafik, ima pa vsaj še nekaj grafičnih plošč, ki bi jih kazalo odtisniti. Tako smo se z umetnikom zmenili in nastali so ti odtisi. Tudi tokrat je umetnik vztrajal, da se naredi samo po en odtis in da se nato plošča uniči.
Težko bi našli tako nemirnega in vsestranskega ustvarjalnega slikarja, kot je Avgust Černigoj. Izdelek ga zanima samo toliko časa, dokler problema v zadovoljivi meri ne reši, na kar se loti takoj čisto drugega, ob tem pa je svoje umetnine puščal kjerkoli, ne da bi ga zanimala njihova usoda. Bodisi je svoje izdelke poklanjal prijateljem, jih puščal, kjer so nastali, ali pa jih pozabljal v galerijah, kjer je razstavljal.” (Čehovin, 1983)
