Prva čitalnica na Dolenjskem v Metliki

Leto 1848 – leto revolucij, zmag in preobratov – pomeni v zgodovini 19. stoletja prelomnico. Najprej je v februarju tega leta prišlo do revolucije v Franciji, ki pa je odmevala tudi v drugih evropskih državah, med drugim v absolutistični Avstriji, v katero je takrat sodil pretežni del Slovenije. Marca 1848 je izbruhnila revolucija na Dunaju. Ljudje so odločno zahtevali odpravo fevdalizma ter svobodo tiska, vere in pouka.

Cesar Ferdinand I. je tako 15. marca dal ljudstvu ustavo, ki je vsem narodom cesarstva zagotovila enakopravnost narodnosti in jezika ter z njo pomiril razburjene ljudske množice. Slovenci so takrat zahtevali zedinjeno Slovenijo, to je združitev Slovencev iz vseh pokrajin v eno upravno enoto v okviru Avstrije, vendar tega niso dosegli. Dobili so le nekaj svoboščin v kulturnem življenju. Val narodnega navdušenja, ki je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja z ustanovitvijo prve slovenske čitalnice v Trstu (1861) sprožil celo vrsto narodnoobrambnih manifestacij, je našel svoj odmev širom po Sloveniji. Istega leta sta bili ustanovljeni čitalnici tudi v Mariboru in Ljubljani, v začetku naslednjega leta pa tudi v Celju.

V Metliki je bila 15. oktobra 1865 ustanovljena prva narodna čitalnica na Dolenjskem, njen prvi predsednik pa je bil Janez Kapelle. Metlika je bila takrat zavedno in skoraj neponemčeno mesto, zato ni čudno, da je bila čitalnica ustanovljena prav tam. V Novem mestu so čitalnico odprli dober teden za metliško, in sicer 23. oktobra 1865.

Dogodke, ki so se odvijali na večer ustanovitve Narodne čitalnice v Metliki, je popisal anonimni dopisnik v Bleiweisovih Novicah: „V nedeljo 15. oktobra imeli smo v Metliki prekrasen večer. Dolgo pogrešano in željno pričakovano narodno čitavnico smo ta dan slovesno odprli. Akoravno vreme jako neugodno in hudobnega nasprotovanja čez mero, je vendar veliko domorodcev in domorodkinj od daleč in blizo skupaj prišlo, da so se prve čitavnične slovesnosti v beli Kranji vdeležili. Tudi Hrvatje, naši vrli bratje, so nas s svojo nazočnostjo počastili. Veselega srca smo se v gospod Schönarunovi hiši snidili, ktere zgornjega nadstropja za narodno čitavnico odmenjene sobe bile so za ta večer z zastavami, podobami in venci krasno okinčane. Razun transparentov nad vratmi: „Dobro došli”, „Na zdravje”, „Živili” in „z  Bogom”, so bili na oknih tudi grbi, za nas najbolj znameniti postavljeni, namreč: cesarski avstrijski, kranjski, ilirski, hrvatski, črnomaljski in metliški. Slovesnost začela se je ob 7. uri z nagovorom, v kterem ste bili v kratki besedi minulost in sedanjost Jugoslovanov naznamovani. Temu pa je sledila cesarska pesem, ktera je bila s krepkimi živio-klici končana. Med tem pa, ko so pevci počivali, stopi gospodičina Kapeletova na oder, ter je izvrstno in prav s prijetnim glasom deklamovala za to slovesnost napravljeni pozdrav, ki je vsem pričujočim tako jako dopadel, da ga je omenjena gospodičina morala pozneje še en pot ponoviti.

/…/

Deklamovanje je bilo dovršeno in sopet so zadoneli glasi pevcev, ki so krepko zapeli Jenkotov „Naprej”. Gospodičina Zoretičeva pa je potem prav prijetno in mično na glasovir igrala in si občno hvalo zadobila. Po dokončani igri na glasoviru začula se je krasna hrvatska pesem Trinski-ga „Brodar, Oj talasi”. Na to pa se k glasovirju vsede gospod dr. Zavinšek, ki je tudi v drugačnih zadevah naši čitavnici velik dobrotnik in prav izvrstno igra: „la dernière plainte d’ une jeune amante”. Temu so potem sledile dve pesmi „Naglo bratje” in „Zvezda”. Na to pa je tenorist gosp. A. Golobič zapel „Strunam” in „Zdihljaji slepega”. K sklepu pa so vsi pevci s krepkim glasom povdarili „Hej Slovenci”. Po dušnem veselju smo se potem tudi telesno okrepčali, in pri tej priložnosti so donele napitnice na visokočislanega slovanskega mecena, prevzvišenega vladika posp. Jurja Štrosmajerja, na dr. Janeza Bleiweisa in dr. Lovro Tomana kot nevtrudljiva domorodca in branitelja narodnih pravic. Po teh in še drugih napitnicah, med kterimi so se vrstile narodne pesmi, in pri kterih se je občna zadovoljnost pričujočih na obrazih brati zamogla, končali smo slovesnost s trdnim nadom, složnost med seboj ohraniti in tako večkrat v prihodnje si prijetne in kratkočasne večere napraviti.”

VIRI:

Janez Trdina, Zbrano delo, 3. knjiga, Državna založba Slovenije, 1951, str. 562.

Novice, 25. oktobra 1865, str. 351.