Med Slovenci je bilo veliko izobražencev, ki so ob prihodu v Avstralijo prijeli za vsa najnižja dela: v gozdu, pri sladkornem trsu, na železnici, po tovarnah in v bolnicah. Nihče se ni tožil zaradi dela, vztrajali so v upanju na lepše dni. Končno dočakali, da smo Slovenci od vzhoda do zahoda, od severa do juga, visoko na lestvici, kakor so drugi napredni narodi, da lahko s ponosom povemo: “Slovenci smo in Slovenci hočemo ostati”.
Dovolite, da opišem naš odhod iz Tržaškega ozemlja in začetek v Avstraliji. Iz ljubezni do svobode, smo zapustili ‘STOJ’, ter odpluli z ladjo Toscano v Avstralijo. Prvo noč v Avstraliji smo spali na tleh. Drugi dan pa od vrat do vrat iskali delo. Pred našim revnim stanovanjem je bil Milk Bar. Zato, ker nismo angleško govorili, smo celi teden mleko pili. Potem so naši želodci želeli juhe. Zvedela sem, kako se vpraša ‘meso s kostjo za juho’. Jaz sem celo pot ponavljala besede, in ko sem prišla pred mesarja, sem ga vprašala:
‘Bum (namesto bone) for soup’ (zadnjico za juho). Ta me čudno pogleda in reče, ‘What? – (Kaj?)’ Mi še danes zveni v ušesih. Z roko sem pokazala meso in kost. Mož mi je zavil v papir meso in velikansko kost razsekano na male koščke, a vse se je držalo skupaj. Vsa srečna sem šla domov in dala vse v veliki lonec kuhat, misleča, to bo dobra juha. Na žalost, ko sem čez uro pogledala juho, je bila kot žolca. Taka, kot jo je kuhala mama za veliko noč. Tudi tisti večer je bilo mleko za večerjo. Drugi dan sem spet kupila meso za juho, brez kosti, dala kuhati v lonec, in ko sem čez uro pokusila juho, je bila tako dobra, da take še nisem pila. Potem smo si zaželeli krompirja in solate, a kje naj najdem olje, saj ga ni imela nobena trgovina. Zvedela sem, da ga lahko kupim v lekarni. Kaj je lekarna, gotovo ne ve naša mladina. Lekarna je ‘chemist’. V lekarni sem vprašala po olju. Ta pokima in prinese tako majhno stekleničko da bi ga lahko oko popilo. Kot večina žensk, sem želela dobre kave – tudi te nisem dobila. Po trgovinah so imeli samo ‘Nescafe’. Tudi fižol sem pogrešala, fižol se je dobil samo konzerviran.
Kaj pa razvedrilo? Ko sem hodila po ulici sem videla napis ‘Danger’, kar pomeni nevarnost. Jaz sem čitala ‘dancing, in si mislila, to je dobro, tu pa plešejo. Takoj v soboto, da sem razveselila moji hčerki, sem prosila moža, naj nas pelje na plesišče. Proti večeru, sonce je še sijalo, ko smo hodili po ulici kjer je pisalo ‘Danger’. Od hiše do hiše sem povpraševala kje plešejo. Ker me niso razumeli sem zaplesala in kazala na cesti napis, ljudje so me čudno gledali ter zbežali v hiše. Ostali smo na cedilu, ter se žalostni, brez plesa, vrnili domov. Da sem razveselila moji hčerki, sem mi je rodila nova ideja, rekoč: ‘Danes nismo našli plesišča, a jutri zjutraj bomo našli cerkev, v kateri bo slovenska sv. Maša’. V nedeljo zjutraj smo hodile iz Brunswicka (predmestje Melbourna) skoraj do središča mesta, po Sydney cesti, ter iskale cerkev, a je nismo našle.
Kako pa delo? Po delavnicah je bilo šivanje obupno – velika razlika od doma, ali tu. V Avstraliji še šiva z veliko brzino. Šivala sem moške hlače. En kos mi je padel na tla. Ker nisem imela časa gledati kje je zgornji del, in kje je spodnji, sem hitro zrezala in naredila žep. Še se spomnim, koliko smeha je bilo, ko je gospodar kazal novo modo hlač z žepom spodaj na hlačniku.
Še in še bi lahko napisala kaj se je zgodilo vsakemu v novi deželi, ker niso razumeli jezika.
MARCELA BOLE