Jožef Košič (1788 – 1867) je bil v prvi vrsti duhovnik, a so ga poleg tega poslanstva zanimala še druga področja, od jezikoslovja, narodopisja do zgodovine. Kot tak je postal tudi prvi posvetni pisec v zgodovini prekmurskega slovstva in prav tako prvi prekmurski znanstvenik.
Jožef Košič se je rodil 9. oktobra 1788 v Bogojini kot drugi izmed štirih otrok tamkajšnjemu učitelju Jožefu, ki je bil kajkavskega izvora in mami Ani iz Ivanec v bližini Bogojine. V nekaterih virih bomo našli kot kraj njegovega rojstva Beltince, pri čemer pa gre za lapsus calami, kajti v Beltincih je namreč pri župniku in dekanu Adamu Ivanocyju v bogoslovnih študijskih letih preživljal le počitnice, zaradi česar je verjetno tudi prišlo do napačnega sklepa. Njegov prvi učitelj je bil lastni oče na Osnovni šoli v Bogojini, pa tudi doma skupaj z mamo, ki sta svojim štirim sinovom privzgajala poštenost, pridnost, delavnost, smisel za zgodovino, kulturo in prosveto ter ljubezen do jezika vilinske lepote (jezika prekmurskih Slovencev). Nato je šolanje nadaljeval na Madžarskem, nižjo gimnazijo v Kőszegu, višjo gimnazijo, licej in bogoslovje pa v Szombathelyju. Prav tam je bil 11. avgusta 1811 tudi posvečen v duhovnika.
Istega leta je nastopil tudi svojo prvo kaplansko službo, najprej v Turnišču (1811), zatem pa pri Gradu (1814), v Murski Soboti (1814), pri Sv. Juriju v Rogašovcih (1815). Njegova naslednja postaja je bil Dolnji Senik, kjer je bila leta 1816 ustanovljena župnija in prvi župnijski upravitelj je postal prav Jožef Košič. V letošnjem letu tako mineva natanko 200 let od pričetka njegovega delovanja v Porabju.
Na Dolnjem Seniku je deloval do leta 1829, nato pa odšel na sosednjo župnijo, na Gornji Senik. V tej župniji, ki je tedaj vključevala poleg Gornjega Senika še štiri prekmurske vasi, Trdkovo, Markovce, Čepince in Martinje, je nastopil po smrti dotedanjega duhovnika Matije Flisarja in tam ostal do svoje smrti, 26. decembra 1867. Pokopan je na gornjeseniškem pokopališču.
Literatura:
Košič in njegov čas: zbornik razprav o Jožefu Košiču (ur. Zinka Zorko, Marija Bajzek, Stjepan Lukač). Budimpešta: Košičev sklad, 1994.