Pred sprejetjem t. i. splošne šolske naredbe leta 1774, s katero je cesarica Marija Terezija uvedla obvezno šolstvo od šestega do dvanajstega leta, so vsaj že leta 1700 poučevali v trivialki, pozneje trški šoli v Guštanju, od leta 1727 so šolo obiskovali tudi v Radljah ob Dravi in Ožbaltu, leta 1780 v Ribnici na Pohorju, devet let pozneje še na Sv. Primožu(28).
Hitro rastoča industrija v 19. stoletju je potrebovala ljudi z znanjem branja, pisanja in računanja ter z znanji s področij matematike, fizike, mehanike in drugih naravoslovnih ved. Potrebe so narekovale reformo šolstva, ki se je začela v revolucionarnem letu 1848, leta 1869 je splošni šolski zakon podaljšal šolsko obveznost za vse otroke od šestega do štirinajstega leta(29). V prvem stoletju industrijske revolucije in gospodarske rasti je v prostoru med Peco in Pohorjem v industrijskih krajih in odmaknjenih hribovskih vaseh učencem šolska vrata odprlo kar 39 novoustanovljenih osnovnih šol, z različnim statusom – zasilne, direktivne, »notšule« itd.(30)
Takrat so ustanovili tudi prve zasebne šole, financirane iz šolskih skladov, kamor so sredstva vplačevala podjetja, zaposleni in občina. Tako je bila leta 1811 na pobudo grofa Thurna v Črni(31), takrat pomembnem železarskem središču Mežiške doline, ustanovljena privatna osnovna šola, ki je po dveh letih postala direktivna. Leta 1853 je na Prevaljah Rosthornova železarna zgradila novo šolsko stavbo in v skladu s tedanjimi predpisi je šola na Fari, ustanovljena že leta 1819, postala podružnica. Šola otrok tovarniških uslužbencev in delavcev je postala po dveh letih delovanja javna šola z ekspozituro na bližnjih rudniških Lešah. Obe šoli so vzdrževali s sredstvi šolskega fonda, v katerega so od zaslužka plačevali uslužbenci in delavci. Iz tega (tovarniškega) šolskega fonda so nakupovali učila otrokom v tovarni zaposlenih staršev, deloma vzdrževali šolo in honorirali učitelje.(32)
Z ustanovitvijo šole je povezano vprašanje prostora za poučevanje, učilnic in šolskih stavb. Prvotno so učilnice uredili v pretesnih in neprimernih mežnarijah, gostilnah ali kmečkih hišah in šele v drugi polovici 19. stoletja so začeli graditi nove šolske stavbe, v naslednjem stoletju so šolske klopi praviloma stale samo v šolskih stavbah.
Na območju Mežiške, Mislinjske in Dravske doline so v stoletju dveh svetovnih vojn ustanovili osnovne šole še v desetih krajih. Po drugi svetovni vojni tudi šole s prilagojenim programom v Radljah ob Dravi, Slovenj Gradcu in na Ravnah na Koroškem. Na devetih šolah v manjših krajih treh dolin so od leta 1963, največ pa v sedemdesetih in osemdesetih letih, dokončno tudi že opustili pouk(33), na kar so vplivali spremenjena demografska struktura regije, novozgrajene gozdne ceste in sodobna prevozna sredstva, ki so omogočila boljšo prometno povezavo z urbanimi središči. Prebivalstvo se je koncentriralo v mestih, kar je zaradi povečanega števila otrok sprožilo proces gradnje novih, večjih in modernih šolskih stavb, za kar so pridobili javna sredstva, samoprispevek krajanov in občanov ter donacije podjetij.
_____
28 Lasbaher, Franček: Koroško šolstvo od preteklosti do sedanjosti. Koroško šolstvo od preteklosti do sedanjosti : ob 40-letnici Zavoda za šolstvo. Slovenj Gradec: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Organizacijska enota. 1996, str. 16.
29 Gabrič: Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, str. 21.
30 Lasbaher, Koroško šolstvo od preteklosti do sedanjosti, str. 16.
31 Sušnik, Tone: Razvoj šolstva v Mežiški dolini. Med Peco in Pohorjem. Maribor 1965, str. 175.
32 Prav tam.
33 Lasbaher: Koroško šolstvo od preteklosti do sedanjosti, str. 56.