Na začetku je bila uveljavitev dejavnosti semenišča kljub naporom oblasti za uspešno izpeljavo študijev počasna in težka. Poučevanje teologije se je začelo, ne da bi učitelji in gojenci semenišča imeli na razpolago organsko knjižnico, ki bi skrbela za ustrezno literaturo. Tega problema se je zavedalo tudi vodstvo semenišča, vendar je pri tej rešitvi največjo oviro pomenilo pomanjkanje sredstev za izgradnjo ustreznega knjižničnega fonda. Letna dotacija v najpomembnejših teoloških del (Podreka 1985: 19). Postopoma je knjižnica svoj fond oblikovala na podlagi številnih darov, ki so prihajali v semenišče[34]. Ti knjižni darovi so sestavljali najstarejše jedro knjižnice imenovano Specialni fond.
Knjižnica ni imela stalnega bibliotekarja, delo v njej je prostovoljno opravljal eden od semeniških profesorjev, ki je poleg tega še predaval. Rektor je namreč menil, da stalni bibliotekar ni potreben, saj se knjižnica skoraj ne uporablja, razen v času, ko se prevzema in deli učbenike ob začetku oziroma koncu študijskega leta. Do leta 1824 je semeniški profesor Antonij Paetani skrbel za knjižnico in uredil knjige v štiri tematske sklope. Začel je tudi z izdelavo seznama knjig, ki pa ga ni dokončal. Med leti 1824 in 1828 je profesor pastoralne teologije in prostovoljni bibliotekar Peter Filley izdelal abecedni katalog za celotni fond knjižnice, ki je tedaj vsebovala 3310 knjižnih del v 6360 zvezkih. Ni nam znano ali je omenjeni bibliotekar poznal enega od najstarejših državnih ukrepov na področju bibliotekarstva v Avstriji, ki ga je z dekretom št. 628 z dne 30. aprila 1778 predpisala dvorna študijska komisija Instrukcijo, predpisano za vse univerzitetne in licejske knjižnice[35], ki je obsegala obvezna navodila o razvrščanju knjig, o njihovi postavitvi in signiranju, o izdelavi knjižničnih katalogov ter o dostopnosti in uporabi knjižnice (Berčič 2007: 16) in je bila hkrati obvezna za vse dotedanje in novoustanovljene univerzitetne knjižnice.
Čeprav so bile knjige zaradi prostorske stiske hranjene tudi v zabojih, je semeniška knjižnica nenehno rasla in do leta 1842 pridobila že več kot 10.000 zvezkov (Podreka 2000: 20–22). Pomembno pridobitev za knjižnico so priskrbeli tudi semeniščniki, ki so prav na pobudo Štefana Kociančiča zbirali denar in ga poslali skladu Matice Ilirske v Zagreb, s čemer je Semeniška knjižnica pridobila pravico do prejemanja vseh knjig, ki jih je izdal ta sklad. Podobno pravico je knjižnica dobila tudi za knjige Družbe sv. Mohorja iz Celovca in ljubljanske Matice slovenske (Fabbro 1984: 47).
De bibliotecis – Kociančičeva nova novodila za bibliotekarje
Leta 1851 je za semeniško knjižnico nastopilo novo obdobje. Kljub številnim obveznostim predstojnika katedre za sveto pismo in orientalske jezike, je vodenje semeniške knjižnice prevzel Štefan Kociančič, ki se ji je posvetil z veliko mero strokovnosti. Kociančič se je zavedal pomena in vloge, ki jo mora imeti knjižnica, katere glavni smisel je, da skrbi za primerno in smiselno urejeno hrambo knjig ter jih v čim večjem številu ponudi svojim uporabnikom. Da bi to bilo doseženo, je bilo potrebno razvijati tedaj tako imenovano »knjižnično tehniko«, ki bi po Kociančičevem mnenju zalužila naziv »bibliotekarska znanost« (Fabbro 1984: 46).
Vztrajno si je prizadeval za preureditev knjižnega fonda, ki je tedaj obsegal že 11.124 del v 17.020 zvezkih. Prav Kociančič je fond prvič razdelil na deset skupin oz. razredov[36] in uredil listkovni katalog. Njemu gre pripisati vse zasluge, da se je knjižnična dejavnost razvijala tudi v strokovnem smislu. Leta 1875 je Kociančič v latinščini zapisal navodila za bibliotekarje De bibliotecis praeprimis parochialibus rite ordinandis, dirigendis et conservandis brevis instructio (1875)[37], ki jih je najprej objavil med letoma 1871 in 1875 kot krajše prispevke v Folium dioecesanum Tergesti[38], in Folium periodicum archidioeceseos Goritiensis[39], leta 1875 pa je izdal celotno besedilo na dvainštiridesetih straneh (Kociančič 1875)[40]. Z omenjenim priročnikom je začrtal pravila za inventarizacijo, katalogizacijo in sestavo splošnih in posebnih seznamov vodenja knjižničnih fondov tako bogatih knjižnic kot tudi skromnih osebnih knjižnih zbirk.
S tem dejanjem je že v drugi polovici 19. stoletja v bibliotekarsko stroko vnesel katalogizacijska pravila, ki pa so se na Slovenskem, če izvzamemo (delno) upoštevanje Avstrijske bibliotečne instrukcije iz leta 1778, ter kasnejših dopolnitev iz leta 1825 (Nova splošna bibliotečna instrukcija za univerzitetne, licejske in študijske knjižnice, Berčič 2007: 20) sistematično razvila kasneje[41] in prek drugih virov (poleg iz nemškega prostora tudi kasnejši vpliv francoskih ter anglo-ameriških katalogizacijskih pravilnikov) vplivala na razvoj bibliotekarske stroke v naših deželah. Spomnimo, da so bile šele dvanajst let po Kociančičevih pravilih, leta 1899, napisane Pruske instrukcije[42], ki so veljale za enega temeljnih predpisov za katalogizacijo (uvedle so načelo vodilnega samostalnika – substantivum regens v stvarni značnici) in se sprva uveljavile v pruskih knjižnicah ter se kasneje razširile tudi v slovenske dežele Avstro-ogrske monarhije. Pomemben je tudi kasnejši vpliv Anglo-ameriških katalogizacijskih pravil (AACR). Šele po drugi svetovni vojni, v letu 1947 (nova izdaja 1967) Slovenci dobimo prvi katalogizacijski pravilnik Abecedni imenski katalog, ki zaključi obdobje Pruskih instrukcij. Kasnejši jugoslovanski priročnik Eve Verona (PPIAK)[43] s številnimi konkretnimi primeri pri reševanju vprašanje značnice pa postane na polju bibliotekarstva temelj in zgled tudi drugim državam pri razvoj bibliotekarske stroke.
Štefan Kociančič v slovenski bibliotekarski stroki še ni bil ustrezno ovrednoten, kljub temu, da se je pri pripravi katalogizacijskih pravil še posebej trudil, da bi vsakdo razumel in uresničeval njegov »model idealno urejene knjižnice«. Zato je z izdajo prevoda Kociančičevega priročnika De bibliotecis storjen velik prispevek, ki bo v zgodovinski pregled in razvoj katalogizacijskih pravilnikov na Slovenskem vnesel stroki nepoznano delo goriškega rojaka. Posebej so strokovne obravnave vredni številni Kociančičevi napotki pri katerih se je spuščal tudi v najmanjše podrobnosti in v navodilih predlagal različne možnosti postavitve knjig glede na vsebino gradiva v knjižnici. Urejal in klasificiral je na tisoče knjig, ki jih je postavljal na lesene knjižne police, bil pa je pozoren tudi na estetski izgled postavljenih knjig. Štefan Kociančič se je pri pisanju bibliotekarskega priročnika naslanjal na nekatera že uveljavljena klasifikacijska merila[44] in strokovna bibliotekarska besedila[45]. Naslanjal se je pretežno na nemško bibliotekarsko šolo[46]. Obenem se je pri pisanju navodil opiral predvsem na lastne izkušnje ter tako ustvaril pravila in ureditveni sistem vezan na glavne vsebinske usmeritve knjižničnega fonda semeniške knjižnice, ki pa je s svojim številnim specialnim fondom presegala okvire teoloških vsebin in postajala poleg študijske tudi znanstvena knjižnica.
Kociančič je vodil tudi seznam izposojenega gradiva. »Iz tega pregleda se dovolj jasno vidi hvalevredna skrb gojencev, ki niso iskali samo tega, kar so jih učili v šoli, temveč so segali po večji učenosti iz raznih del. V tem pregledu so zajeta samo dela, ki so jih odnesli s seboj v semenišče, če pa bi hoteli našteti dela, ki so jih prebrali v sami knjižnici, bi se število zlahka podvojilo. Zato ne reci, vdani bralec, da se je po letu 1860 bralna vnema ohladila, ker se je zmanjšalo število izposojenih knjig. Potrebno se je namreč spomniti, da je knjižnica dobila čitalnico, kjer so se prebrale mnoge knjige, ki jih nismo tukaj zabeležili. Zato se ne boš čudil, da se je število izposojenih knjig zmanjšalo glede na prejšnja leta« (Podreka 2000: 24). To poročilo nam daje slutiti, da je Kociančič skrbel za bralno kulturo v tedanjem semenišču in kot vestni bibliotekar spodbujal bralce k prebiranju knjig tudi v slovenskem jeziku. O tem priča podatek, da se je do danes v fondu semeniške knjižnice, tudi po zaslugi vipavskega rojaka, ohranilo 236 knjig v slovenskem jeziku iz 19. stoletja[47].
V Zgodnji danici 17. februarja 1853 Kociančič napiše: »Sadaj ima semeniška knjižnica že več slovenskih knjig, kakor jih je že pred tremi leti imela (akoravno ji še sadaj mnogo mnogo manjka!) in skorej celo leto ni ene teh knjig, bi djal, v knjižnici, ker so vedno v rokah sadaj teh, sadaj unih bogoslovcev«, kar priča o velikem zanimanju mladih semeniščnikov za branje knjig v slovenskem jeziku.
Štefan Kociančič je knjižnici posvetil vsako uro svojega prostega časa, kar mu, kot skromnemu učenjaku, še ni bilo dovolj. Knjižničnemu fondu je dodal tudi svojo osebno knjižnico, ki je štela čez tisoč knjig. S svojo bibliofilsko in bibliotekarsko vnemo lahko Kociančiču pripišemo tudi mesto mecena Semeniške knjižnice, saj ji je v dvaintridesetih letih, kolikor časa je skrbel zanjo, namenil celo dohodke, ki jih je dobil z izdajo svojih objav.
Semeniški knjižnici v Gorici je ostal zvest vse do zadnjega diha svojega življenja, do tistega 5. aprila 1883, ko ga je sredi knjižničarskih opravil zadela možganska kap. 9. aprila je umrl. Tako je svojo življenjsko pot, še ne star 65 let, zaključil prav sredi »spomina človeštva«, kateremu je posvetil največji del svojega življenja. 10. aprila je bil pokopan na goriškem pokopališču. Sprevoda se je udeležilo »poleg oficijalnih zastopnikov in društev tudi veliko inteligencije iz vseh krogov in stanov, za Gorico izredno veliko ljudstva« kot je leta 1883 v Kociančičevem nekrologu v Ljubljanskem zvonu zapisal čepovanski sodobnik Franc Podgornik[48], ki je bila v času fašizma odstranjena in šele po drugi svetovni vojni, na pobudo tedanjega ravnatelja Goriškega muzeja, zgodovinarja Branka Marušiča, 28. decembra 1968, ponovno postavljena.
[34] Dar nadškofa Attemsa, škofa Inzaghija, knjige in rokopisi iz starih dominikanskih samostanov v Kopru in Poreču, zapuščina jezuita giacoma Reyssa, matematika Gian Giuseppe Barzellinija, župnika Jožefa Grmeka in knjige iz goriške licejske knjižnice. Semeniški profesor Antonio Paetani je semenišču podaril zbirke kaldejskih in sirskih besedil in talmudsko-rabinsko-kaladejski slovar (Fabbro, 1985:45)
[35] Instruktion vorgeschreiben für alle Universitätas- und Lycealbibliotheken (prevod prepisa iz l. 1883 objavljen v priročniku F. Grassauer: Handbuch für Universitäts- und Bibliotheken: Instrukcija, … 2007, 11-14)
[36]Fond knjig je razdelil v razrede, ki se nanašajo na (1) svetopisemski študij, (2) dela očetov in patristiko, (3) cerkveno zgodovino, (4) kanonsko in civilno pravo, (5) dogmatično teologijo, (6) moralno in duhovno teologijo, (7) pastoralno teologijo, homiletiko in liturgiko, (8) svetovno zgodovino in geografijo, (9) filozofijo in pomožne vede ter razred (10) klasičnih latinskih, italijanskih in nemških avtorjev ter drugo. Knjige so bile postavljene na policah po skupinah od A do L (Podreka 2000: 23)
[37]Kratka navodila o urejanju knjižnic, načinu razvrščanja, vodenju in hranjenju gradiva.
[38]De bibliothecis parochialibus, V: Folium Diocesanum Tergeste 1871, 6-9, 21-23, 42-44, 60-62,112-114.
[39]De bibliothecis, V: Folium Periodicum Archidioceseos Goritirnsis 1875, 36-40, 55-59, 77-79, 84-87.
[40] Danes enega od izvodov brošure hrani Škrabčeva knjižnica Frančiškanskega samostana Kostanjevica pri Novi Gorica.
[41]Seveda so se posebej v 18. stol. znotraj samostanskih knjižnic intenzivno razvijali različni načini popisovanja knjižničnega fonda.
[42]Instruktionen fuer die alphabetischen Kataloge der Preussischen Bibliotheken. Pred njimi so na razvoj katalogizacijskih pravilnikov vplivali številni narodni predpisi, pravilniki, ki so se razvijali v večjih državnih knjižnicah (Navodila za centralni katalog francoskih poddržavljenih knjižnic, 1791; Panizzijev pravilnik izpeljan iz izdelave kataloga knjižnice britanskega muzeja; 1841; ameriški Jewettov pravilnik iz leta 1852, leta 1876 je izšel Cutterjev pravilnik, ki je tudi z opredelitvijo funkcij knjižničnega kataloga vplival tudi na kasnejša pariška načela sprejeta 1961 kot načela o funkciji in ustroju abecednega imenskega kataloga, o določanju avtorstva in oblike značnice (Petek 2007).
[43]Pravilnik i priručnik za izradbu abecednih kataloga je v dveh različnih delih izšel med letom 1983 in 1956.
[44]Tu je mišljena t. i. Kasiodorjeva hierarhija znanosti na čelu z Biblio, bibličnimi znanostimi in teologijo ter različno razporejenimi disciplinami triviuma (gramatika, dialektika oziroma filozofija in retorika) in quadriviuma ( glasba, aritmetika, geometrija ub astronomija) ( Svoljšak 2005: 205).[45] Poznal je številne nemške bibliotekarske priročnike: Bildung des Bibliothekas (1820) ter Biblothekstechnik (1855), oba izšla v Leipzigu, ter priročnik Theorie und Praxis der Bibliothekstechnik, ki je leta 1863 izšel v Drednu (Kociančič, 1875: 8-9).
[46]Schrettinger, Veruch eines vollständingen Lehrbuches der Bibliothekswissenchraft priročnik je izšel v Munchnu leta 1829. Poznal je tudi druge avtorje, ki jih navaja tudi v navodilih: Molbech, Constantin, Schmid, Budik, Falkenstein, Wilken, Zoller, Petzholdt in posebej Seizinger.
[47] Za podrobnejši pregled slovenskih knjig v Semeniški knjižnici iz 19. stoletja glej diplomsko delo Semeniška knjižnica avtroja Mitje Podreka.
[48] „Tukaj v Vipavi blizu tega šolskega poslopja, v hiši štev. 152, pored 143, se je rodil 25. dec. 1818 č. kanonik, Centraln. bogosl. semenišča ravnatelj in jutovih jezikov profesor v Gorici, Štefan Kocijančič, ki je – kot odličen bogoslovec, jezikoslovec in pistelj – čas, um, srec in pero veri in omiki posvetivši, umrl v Gorici 9. aprila 1883. V zornem rojaku, diki vipavski in slovenski v spomin in slavo dali so ta kamen vzidati hvaležni njegovi učenci in spoštovalci l. 1885” (Pavšič 1979: 159)
