Leta 1967, potem ko je prevzel nalogo predsednika sveta Delavske univerze, je Rudolf Pen začel tudi svoje delovanje v lenarški knjižnici, ki je takrat v svojih zametkih čakala, da se jo končno uredi in pripravi dostopno za uporabnike. S pomočjo svoje funkcije občinskega uradnika je Pen pomembno pripomogel, da se je začelo s prenovo prostorov, v katerih je bila knjižnica oziroma gradivo za knjižnico ob tem času spravljeno, hkrati pa je poskrbel za vpeljavo sistematičnosti, preglednosti in natančnosti v knjižničarsko delo. K temu so nedvomno veliko pripomogle njegove izkušnje, ki jih je kot uradnik in pravnik nabral pri opravljanju najrazličnejšega administrativnega dela. Le-te je odlično uporabil tudi pri urejanju knjižničnega gradiva, pripravi kataložnih listkov ter vodenju podatkov o takratnih uporabnikih knjižnice. Skrbno je beležil vse knjižne nakupe, evidentiral vplačane članarine ter izposojo gradiva. Ko je leta 1968 postal še vršilec dolžnosti direktorja Delavske univerze Lenart, je nadaljeval podpiranje sistematične nabave knjižničnega gradiva za Matično knjižnico Lenart, istega leta pa je vpeljal tudi bralno značko in s tem začel vse od takrat neprekinjeno, vzajemno bogato in nadvse plodno sodelovanje lenarške knjižnice z Osnovno šolo Lenart, kakor tudi s šolami nekdanjih krajevnih skupnosti Občine Lenart, zdajšnjih občin Benedikt, Sv. Ana, Cerkvenjak, Sv. Trojica in Jurovski Dol.
Leta 1973 je Rudolf Pen za svoja prizadevanja na bibliotekarskem področju prejel tudi Čopovo diplomo, ki jo podeljuje Zveza bibliotekarskih društev Slovenije.
Leta 1969 je delo vodje knjižnice prevzela Breda Zorko in tako uradno prevzela knjižničarske posle Rudolfa Pena.
Rudolf Pen je večer svojega življenja preživel skupaj s svojo drugo soprogo Zofijo v Mariboru, kjer je leta 1994 tudi umrl. Pokopan je v rodni Sv. Trojici.
Prav Zofija Pen je bila tista, ki je Knjižnici Lenart podarila oziroma predala ogromno zapuščino svojega pokojnega moža. Tako v okviru priprave in postavljanja svoje domoznanske zbirke naša knjižnica med drugim ureja tudi bogato zapuščino Rudolfa Pena, ki obsega knjige, osebna pisma, fotografski material ter kopico drobnega tista, ki celotnemu gradivu daje še dodatno vrednost ter pečat unikatnosti.
Zbirka voščilnic iz Penove zapuščine obsega dvesto voščilnic ter več kot sto razglednic. Za predstavitev na portalu Kamra smo se omejili na voščilnice, ki so bile poslane naslovniku za god. Izbrali smo tiste, ki so najzanimivejše in ki tudi z umetniškega vidika predstavljajo prav posebne primerke.
