Avtorica zgodbe je Magdalena Jazbec Maček.
Na Tržaško-Komenskem Krasu v vasi Sveto nad Komnom stoji cerkev sv. Tilha – Tilna in je izjemen arhitekturni spomenik iz šestnajstega stoletja (1576). Profesor dr. Nace Šumi velik poznavalec Krasa in kraške krajine je zapisal: »Cerkev sv. Tilna je kulturni spomenik 1. kategorije.«
Vas Sveto je tipična kraška vas, 320 m nad morjem in je moja rojstna vas.
»Oj, Sveto, tebe hrani zemlja sveta, polja, travniki, hrastovi gozdički te odevajo. Ti draga moja rojstna vas, bi mi ti razodela, zakaj živ-žav otrok utihnil je, zakaj borjači tihi, prazni so. Bi mi ti odgovorila, zakaj sem te zapustila. Sredi vasi lipa še stoji. Viharjem, strelam se izmika, sveti Tilen jo varje in še gmajni kraj vasi kljubuje. V brajdi, ogradi, nove hiše zrasle so, stare kraške ostarele so, tujci si jih ogledujejo. Bistro modro je nebo, v daljavo sega mi oko. Tam v daljavi, v večerni zarji morje se leskeče in pri duši mi gori. Mnogo je spominov na tisti čas, ves oblečen in zakrit. Šestinšestdeset let je odkar sem te zapustila ti draga rojstna vas, a nikdar pozabila.«
Sv. Tilh – sv. Tilen – sv. Egidij je opat, puščavnik, goduje 1. septembra. Ljudje so se svetniku priporočali v razne namene: za zdravje, dobro letino, pred hudo uro so zvonili, še najbolj pa je znana priprošnja mladih deklet.
»Sveti Tileh s Krasa,
Daj mi muža do pasa,
Naj bo iz ila ali kamna,
Sam, da bo moškega znamna!«
Praznovanje sv. Tilha je bilo poznano po vsem Krasu, Vipavski dolini, Brkinih in tudi v Furlaniji in Benečiji. Vaščani so praznovali vaški praznik »šagra« – žegnanje vedno 1. septembra, praznik se ni prenašal na nedeljo. Praznovanje je trajalo več dni. Vaščani so se na praznovanje pripravljali že nekaj dni prej. Hiteli so pospravljati žetev (pšenica, ječmen, oves), v vas je prišla mlatilnica. Čistili so vaške poti, iz vsake hiše je šel vsaj eden v rabuto, tako so imenovali urejanje vasi štirikrat letno. Tudi domača dvorišča – borjači so bili nedeljsko pometeni in pospravljeni, kot tudi prostori v hiši in štali. Posebno pozorno so očistili cerkev in okolico. Notranjost je bila okrašena z domačim cvetjem, prevladovale so dalije in drobno belo cvetje. Prihajali so kramarji in krošnjarji z različno robo. Postavljali so štante okoli cerkve in ob poteh. Pripeljali so tudi vrtiljak – ringelšpil, včasih sta bila kar dva, na vsaki strani cerkve eden. Imam sliko iz leta 1939, ko sta na obisk prišla nona in nono, starša moje mame. Po pripovedovanju moje mame sta mi na štantu kupila papirnato igračko, ki jo je bilo mogoče napihniti in pleteno, pisano košarico. To je bil čas fašizma, a tradicionalni praznik ni izostal. Sorodniki so opustili domače opravke in se pripeljali na obisk s kolesom, s konjsko vprego ali prišli peš. Vaščani so živeli samooskrbno. Vsaka hiša je imela nekaj zemlje, vsaj eno kravo, prašiča in kokoši. Večje kmetije so imele do štiri krave in vprežne vole ali konje ter nekaj ovac za volno. Vsaka ped zemlje je bila skrbno obdelana in vkljub sušnim poletjem so pridelke prodajali v Trstu in okolici. Mleko, jajca, pršut, maslo so žene nosile na glavi v plenirju – jerbasu. Z denarjem od prodaje so v Trstu nakupile vse za dom in gospodinjstvo, pa še kakšna lira jim je ostala. Kraški otroci smo bili vedno lepo oblečeni in obuti.
Najbolj veličastno praznovanje šagre mi je ostalo v spominu ob koncu vojne leta 1945. V našem borjaču so se ustavila anglo-ameriška vojaška vozila, v hiši so nam zasedli dve sobi, pokositi smo morali travnik, kjer so namestili vojaški tabor. Nastala je cona A, meja je bila pod Štanjelom. Vsak dan smo pričakovali, da se vrnejo naši očetje in sorodniki iz ujetništev, taborišč in partizanske vojske. Vračalo se je življenje v vas. Kot v času fašizma in vojne, čas nam ni bil naklonjen, smo obiskovali sorodnike, znance in prijatelje v Trstu in Gorici. Delovale so avtobusne povezave in tržačani so še naprej kupovali pridelke s Krasa. Vaščani so bili zadovoljni, trgovali so in niso čutili pomanjkanja.
Vaška šagra na praznik sv. Tilha dne 1. septembra 1945 se je začela zelo svečano. Že nekaj dni pred praznikom so prihajali kramarji in krošnjarji iz Furlanije in Benečije in postavljali svoje štante in stojnice okoli cerkve, ob poti proti Komnu in proti vasi Lipa. Pod starodavno lipo ob cerkvi je stal večji vrtiljak, na drugi strani cerkve pa še manjši. V vasi sta takrat delovali dve gostilni, tako so romarji in kramarji dobili postrežbo. Postregli so z belim kruhom, pršutom in kozarci terana, ki so ga skrbno hranili za to priložnost. Praznovanje se je pričelo na predvečer praznika sv. Tilha s sveto mašo in slavnostnim petjem cerkvenega mešanega pevskega zbora. Na praznični dan je bila prva sv. maša že zelo zgodaj, namenjena gospodinjam. Druga sv. maša je bila slavnostna peta maša ob pol enajsti uri. Maševali so duhovniki iz celotne Komenske dekanije. Duhovniki so bili povabljeni po maši na slavnostno kosilo k premožnejšim kmetom. V vasi sta se dve kmetiji domenili, da bosta kosilo pripravljali izmenično. Da so pripravili vse potrebno, so se morali kar potruditi. Vroče poletje na Krasu je izsušilo pridelke. Vse kar so postregli so pridelali doma. V vrtači se je našel radič, zrasla je rdeča pesa in vrzote – ohrovt. Tudi piščanci so bili že godni za zakol. Slavnostna miza je bila pogrnjena z belim prtom in obložena z orehovo potico, kuglufom – šartel z rozinami, belim kruhom, sadjem ki je dozorelo na Krasu, prvim grozdjem – guštano, vinom teran in belim vinom. Belo vino je bilo pridelano na gričih nad Dornbergom, tam so Svečani imeli vinograde.
Kosilo: goveja juha s kuretino, zakuhana z jajčnimi nudelci – rezanci. Prva prikuha: dušen krompir, meso iz juhe, govedina in kuretina, sladka hrenova omaka. Druga prikuha: pohan piščanec, solata, radič, rdeča pesa, na topel način pripravljena kuhana vrzota. Sladica: jajčna krema, okus vanilije ali čokolade, polita na snežne kepe – sneg iz jajčnih beljakov kuhan na mleku. Vse jedi so bile prinešene iz kuhinje in postrežene okrog gostov in so si sami vzeli po želji. Vmes so si polnili kozarce, se veliko pogovarjali in hvalili jedi in kuharico.
Ob petnajsti uri je bila v cerkvi spet molitev, osrednja molitev so bile pete litanije vseh svetnikov. Po končanih cerkvenih obredih so prihajali znanci in prijatelji in smo jih povabili na pijačo in sladico. V bližini cerkve je bilo postavljeno leseno plesišče z odrom za muzikante. Zaigrala je plehmuzika iz Prvačine. Napolnilo se je plesišče, zaživel je semenj, otroci so se gnetli okoli vrtiljakov in čakali na prost sedež. Živ-žav je trajal do polnoči, ko je utihnila glasba. Plesišče se je praznilo že prej, saj so starši zapretili svojim hčeram: »Glej, da ne boš pometala brjarja – plesišča.«
S Pariško pogodbo je bila Primorska 15. septembra leta 1947 priključena Jugoslaviji. Jesenski večeri na Krasu so bili v pričakovanju trgatve doma in na Vipavskem. Večerna druženja so pred kalono na cesti pod murvo privabila otroke in odrasle. Otroci smo se lovili, odrasli so sedeli na hrastovem hlodu in modrovali. Skrbelo jih je, kako bo v novi državi. Na obrazu mojega nonota sem videla solzne oči. Zamrmral je: »Kam bomo zdaj šli, nimamo ne Trsta ne Gorice«. Meseca avgusta sem se še kopala v slovenskem morju pod Nabrežino. Do morja vodi strma pot, polna stopnic mimo teras zasajenih z vinsko trto. Meja se je premaknila na zahod, moja vas se je znašla za železno zaveso. Svečanom ni bilo lahko. Nepropustna meja jim je vzela Trst in Gorico in spraševali so se, kam zdaj? Mladina, ki ni bila več šoloobvezna, je zapuščala vas, ilegalno je bežala v Italijo, mlajši pa so hodili v šole doma, saj so v Komnu odprli nižjo gimnazijo. Po končani nižji gimnaziji so odhajali v srednje šole daleč od doma in se niso vračali, ker v domačem kraju ni bilo zaposlitev. Tako se je vas praznila in starala. Običaj praznovanja šagre ni zamrl. Vsakoletno praznovanje so prenesli na nedeljo. Zgradili so trajno betonirano plesišče, kjer se je zbiral, družil in spoznaval mladi rod. Kramarje iz Benečije in Furlanije so zamenjali krošnjarji in škafarji iz Črnega vrha in Predmeje, ter Ribničani s suho robo, Tolminci so prodajali sir. Kasneje je postala meja z Italijo s prepustnicami prehodnejša. Enkrat tedensko so domačini lahko odnesli omejeno količino pridelkov skozi carino znancem v Italijo. S tem je življenje postalo lažje. Začela je prihajati moderna, razmeroma poceni plastika, izrinila domače krošnjarje in z njimi tudi semnja za praznik šagre ni bilo več.
»Oh, kako me mika, srca se mi dotika, gmajna, kraška gmajna, v maju zadiši, kako diši, diši. Črni bor cveti, cveti brin, gmajna cveti. Črni bor v burji šumi, šumi, poje mi pesem preteklosti. Moj Kras je zaraščen, izginja moj Kras.«
