Sedlarstvo in jermenarstvo je bila obrt, ki se je razvijala kot uslužnostna dejavnost ob prevozništvu.
Delovni komati so bili navadni, težki. Spredaj je brusketna, s katero je komat povezan s štango (oje). Štrange ali zaprežnice morajo biti pravilno povezane z uzdo in komatom, da pomagajo vozniku upravljati s konjem.
Tistim za v zapravljivček so rekli ‘kolejsarji’, bili so lepi, okrašeni. To so lažji komati, namesto brusketne imajo spredaj usnjen trak. Že sam komat je bil okrašen, prav tako usnjeni trakovi. Okraski so vedno na zunanjem delu komata, zato obstajajo levi in desni komati. Na vrhu komata je zvonček, na komatu kovinski okras. Uzda ima plašnice, da konj vso pozornost usmerja naprej. Pri plašnicah je treba paziti, da ne drgnejo konja po očeh, ker lahko pride do poškodbe.
Lojze Potočnik (intervju): Take komate je delal Klešnik na Poljanski cesti v Ljubljani. Usnjeni deli komata zdržijo tudi 40 in več let. Uporabljati jih je treba tudi v dežju. Usnje se ne sme nikoli do konca posušiti, še malo vlažnega je treba očistiti z mlekom in namazati.
‘Šajbarji’ so bili komati, ki so jih uporabljali le, ko so bališ – pohištvo za nevesto vozili in za velike parade. Imeli so posebno ‘pint jermeje’, lepe okraske, obeske na uzdah, na aftrah, da je bilo konja res lepo videti. Na vrhu komata je bila jazbečeva koža, nanjo pa je obešen jermen s ploščico z inicialkami lastnika konja, od te ploščice pa so viseli ožji jermeni s šajbami.
Konji so bili pogosto zapreženi z ‘lajtkisom’, to je komat iz dveh delov, ki ima mehki del, ki se čez glavo potegne, in trdi del, ki je stalen. Furmani so imeli dva kisa, eden se je sušil, ker se konj poti, drugega je furman pa rabil. Mehkejši so bili kot trdi komat, dobri predvsem za težke in daljše vožnje.
Predprsnik je oblika komata za lažje vozičke. Konj vleče s prsmi, če je tovor pretežak, ga duši.
Orači, vozniki in pivovarji so vedno s ponosom krasili in čistili konjsko opremo. Prvotno naj bi vsak okrasek imel svoj pomen in naj bi pomenil nek talisman. Že po bleščečem ali zanemarjenem okrasju so presodili skrb gospodarja za svojega konja.
Komat se meri v colah in je pogosto ‘prav’ le enemu konju. Če je kmet konja prodal, je z njim prodal tudi komat, ker drugemu konju ni ‘pasal’ na vrat.
Jože Švigelj (intervju): Zotlarji – sedlarji tapetniki so delali tudi usnjene oblazinjene sedeže za zapravljivčke in tudi barvali so jih. Sedlar na Igu je imel sobo, kjer je lakiral, tapiciral in barval, nad vodo. Voda je spodaj tekla in odnašala prah. Ko je z lakom barval, vse ročno, ni smelo biti prahu. ‘Kučilak’ je uporabljal, trikrat, štirikrat je voz ‘prelajsov'(prebarval), sonce ga je osušilo, da je bil lak lepo rumen.
Boris Kuhar (Odmirajoči stari svet vasi): Konje vpregajo v komate. Usnjena kleštra je napolnjena z žimo, spojena pa je z zapencem na komat, ki je z železno spono povezan s knebo in naprej z rukrimom na štuce(vago). Na glavi ima uzdo z železnimi žvakami. Tudi vole še danes vpregajo v konjske komate ali pa v jarmiče.
