Sita so pripomoček za ločevanje delcev materiala po velikosti ali trdnih delcev od tekočin. Sito sestavljata dno in lesen obod. Dno je stkano ali spleteno iz lanenih niti, svile, kovinske žice, konjske žime, danes iz umetnih vlaken. Sita iz konjske žime so bila eden od tistih izdelkov nekdanje dežele Kranjske, ki so širili dober glas o nas po vsej Evropi.
Sita so izdelovali od 16. (verjetno tudi že prej) do sredine 20. stoletja v vaseh med mestoma Kranj in Škofja Loka: Stražišče, Bitnje, Gorenja vas, Šmarjetna gora … V avstrijskem cesarstvu je bilo to najstarejše in največje središče sitarstva. Družine, ki niso imele dovolj zemlje za preživetje, so se preživljale s tkanjem sit. Žimo so jim priskrbeli sitarski podjetniki, pri prevzemu stkanih sit so jim jo odračunavali od zaslužka. Pri izdelavi žimnatih sit so uporabljali izključno konjsko žimo, ki so jo založniki nabavljali pri prekupčevalcih iz Rusije, Francije, Nizozemske, z Ogrske in drugih dežel. Konjske repe so delavci, ki so bili zaposleni pri založniku-trgovcu, razvrstili, oprali, posušili, zmikali (počesali), zravnali, pobarvali, sušili in končno razvrstili do cole natančno (žime niso rezali, da je bil izkoristek čim večji). Tako pripravljeno žimo so natančno stehtali, preden jo je sitar prevzel.
Sitar je pri svojem delu uporabljal posebno orodje: statve, kozel, ”ničovnik”, greben, ”špole”, ”prešo” in druge. Na ”ničovniku” sta dve osebi izdelali ”nčonce” (ničalnice). Na kozlu so vzdolžne žime za nastajajoče sito, ki so bile na enem koncu povezane v šope in zabite s češminovimi cveki, povlekli skozi ničalnici in skozi greben. To zamudno delo so navadno opravljale ženske, pa tudi otroci že od rane mladosti. Tako navlečeno žimo so v statvah napeli (tkalska osnova), sledilo pa je tkanje prečnih žim (tkalski votek), pri čemer so si pomagali s ”špolo” – votlo bezgovo palico. ”Špola” je služila kot tkalski čolniček. Med tkanjem so nastajajoče sito napeli s ”špringarji”, da se sito ni gubalo. Stkana sita so nato dali v ”prešo”. Potem so po več enakih povezali v ”pušlje” in jih nesli k trgovcu. Sitarjev zaslužek je bil odvisen od vrste oz. velikosti sita.
Žimnata dna sit ali platno so bila zelo raznovrstna. Med seboj so se razlikovala po barvnem vzorcu, velikosti, obliki, gostoti, številu hkrati vtkanih in navlečenih žim, namembnosti in tudi po imenu. Sitarji so uporabljali štiri barve: črno, belo, rdečo in rumeno oz. oranžno. Sprva so žimo barvali z naravnimi barvami, pozneje pa so uporabljali umetne. Po velikosti so bila sita od najmanjših 24 cm (9 col) do 50 cm (19 col), gostota pa je bila odvisna od namembnosti (najgostejše sito je bilo tako gosto, da je držalo vodo). Vzorec pri posameznem situ je bil natančno določen. Vzorec navlečenih, t. j. vzdolžnih žim (”u navačvan”), je bil navadno enak vzorcu prečnih, vtkanih žim (”u dev”), včasih pa sta bila tudi različna. Sam vzorec je bil sestavljen iz več praenov. Širši enobarvni pramen so imenovali ”pasm”, pisani pramen pa se je imenoval ”pism” in je bil sestavljen iz ”urfkov” – zaporedja ozkih trakov različnih barv. Pri navlečenih, vzdolžnih žimah je sitar za vsak ”pasm” in ”pism” obesil na kozla svoj ”knof” – šop žime, prečne žime pa si je pred tkanjem pripravil po ”pasmih” in ”pismih” v ”špolah”.
Trgovci so sita prodajali v Italijo, Francijo, na Nizozemsko, Ogrsko in avstrijske dežele, v Rusijo, Španijo … V času največjega razcveta (okrog leta 1870) so našteli med Kranjem in Škofjo Loko kar 2000 sitarjev, tako da ni presenetljivo, da so se njihovi številni izdelki, ki so se po imenih in barvnih vzorcih razlikovali tudi glede na tržišča, kamor so potovali, prodajali širom Evrope.
(Besedilo je povzeto po publikaciji Sita: zakladnica črtastih in karirastih vzorcev: vzorci sit iz konjske žime sitarjev iz Stražišča, Bitenj in drugih vasi med mestoma Kranj in Škofja Loka. Kranj 2007; Gorenjski kraji in ljudje. Zbirke; 2).
Sitar je pri svojem delu uporabljal posebno orodje: statve, kozel, ”ničovnik”, greben, ”špole”, ”prešo” in druge. Na ”ničovniku” sta dve osebi izdelali ”nčonce” (ničalnice). Na kozlu so vzdolžne žime za nastajajoče sito, ki so bile na enem koncu povezane v šope in zabite s češminovimi cveki, povlekli skozi ničalnici in skozi greben. To zamudno delo so navadno opravljale ženske, pa tudi otroci že od rane mladosti. Tako navlečeno žimo so v statvah napeli (tkalska osnova), sledilo pa je tkanje prečnih žim (tkalski votek), pri čemer so si pomagali s ”špolo” – votlo bezgovo palico. ”Špola” je služila kot tkalski čolniček. Med tkanjem so nastajajoče sito napeli s ”špringarji”, da se sito ni gubalo. Stkana sita so nato dali v ”prešo”. Potem so po več enakih povezali v ”pušlje” in jih nesli k trgovcu. Sitarjev zaslužek je bil odvisen od vrste oz. velikosti sita.
Žimnata dna sit ali platno so bila zelo raznovrstna. Med seboj so se razlikovala po barvnem vzorcu, velikosti, obliki, gostoti, številu hkrati vtkanih in navlečenih žim, namembnosti in tudi po imenu. Sitarji so uporabljali štiri barve: črno, belo, rdečo in rumeno oz. oranžno. Sprva so žimo barvali z naravnimi barvami, pozneje pa so uporabljali umetne. Po velikosti so bila sita od najmanjših 24 cm (9 col) do 50 cm (19 col), gostota pa je bila odvisna od namembnosti (najgostejše sito je bilo tako gosto, da je držalo vodo). Vzorec pri posameznem situ je bil natančno določen. Vzorec navlečenih, t. j. vzdolžnih žim (”u navačvan”), je bil navadno enak vzorcu prečnih, vtkanih žim (”u dev”), včasih pa sta bila tudi različna. Sam vzorec je bil sestavljen iz več praenov. Širši enobarvni pramen so imenovali ”pasm”, pisani pramen pa se je imenoval ”pism” in je bil sestavljen iz ”urfkov” – zaporedja ozkih trakov različnih barv. Pri navlečenih, vzdolžnih žimah je sitar za vsak ”pasm” in ”pism” obesil na kozla svoj ”knof” – šop žime, prečne žime pa si je pred tkanjem pripravil po ”pasmih” in ”pismih” v ”špolah”.
Trgovci so sita prodajali v Italijo, Francijo, na Nizozemsko, Ogrsko in avstrijske dežele, v Rusijo, Španijo … V času največjega razcveta (okrog leta 1870) so našteli med Kranjem in Škofjo Loko kar 2000 sitarjev, tako da ni presenetljivo, da so se njihovi številni izdelki, ki so se po imenih in barvnih vzorcih razlikovali tudi glede na tržišča, kamor so potovali, prodajali širom Evrope.
(Besedilo je povzeto po publikaciji Sita: zakladnica črtastih in karirastih vzorcev: vzorci sit iz konjske žime sitarjev iz Stražišča, Bitenj in drugih vasi med mestoma Kranj in Škofja Loka. Kranj 2007; Gorenjski kraji in ljudje. Zbirke; 2).